Vam, ki živite sami, so časi izolacije še posebej naporni in težki. Prihajajoči prazniki v samoti pa lahko povzročajo še dodatno stisko in nelagodje.
Morda tudi tisti, ki imate okoli sebe domače, kljub fizični bližini, doživljate globoka občutja osamljenosti, saj se naši bližnji včasih ne znajo ali ne zmorejo pogovarjati z nami. Izolacija nam ni nujno prinesla bližine, lahko je našo odtujenost le še poglobila.
Vsakdo živi svojo realnost
Stvarnost življenja, ki ga trenutno živimo, je zelo raznolika. Družine s šoloobveznimi otroki se borijo z nemotiviranostjo otrok in vriščem in truščem doma.
Prijateljica mi je povedala, da tudi na stranišče ne more, ne da bi nekdo pricapljal za njo. Želela bi si vsaj malo tišine, a se ne more nikamor umakniti.
Druga prijateljica, ki živi sama, mi je dejala, kako boleča je tišina, ki jo v izolaciji še toliko bolj izkuša in doživlja vsak dan. Predstavlja si, da je tistim, ki imajo vsaj nekoga ob sebi, precej lepše kot njej.
Tretja prijateljica, ki je razvezana, mi je rekla, da se z bivšim možem težko dogovorita, pri kom bodo živeli otroci in kako bosta urejala stike v teh posebnih dneh. Ko so otroci doma, so dnevi stresni, saj je potrebno zdržati z veliko otroške energije v majhnem stanovanju; ko otrok ni, ju močno pogreša in se počuti sama.
Starostniki so odrezani od sveta in svojih bližnjih, ne moremo do njih in jih pogrešamo, oni pa so zmedeni, saj ne vedo, kako dolgo bo še trajalo, preden se bomo lahko spet videli in se objeli.
Sam na križu
Vsak od nas v teh dneh na svojstven način nosi svoj križ. In eden najtežjih je križ osamljenosti. Včeraj sem si ogledala film o Jezusovem življenju in še danes nosim v sebi prizor, ko Jezus ostane sam sredi razbojniške drhali, ki ga vso noč pretepa in zasmehuje. Popolnoma sam. Sam na križu.
Sam zato, da lahko danes v vseh trenutkih naše osamljenosti ve in razume, kako nam je. On je pred nami prehodil pot velikega trpljenja, ki ga v mnogih trenutkih doživljamo tudi mi.
Ne čakaj, naredi prvi korak!
Jezus je s teboj. Tudi kadar ga ne čutiva, je On ob nama. Tudi ko sva polna jeze in razočaranja, On ne gre nikamor. Njegova tolažba in milost je ob nama. Morda nama bo droben trenutek, šibek sijaj svetlobe to dal vedeti in začutiti. Le odpreti morava srce in oči za drobne malenkosti in poiskati načine, da se izvijeva iz teme groba, ki naju včasih obdaja.
V tej težki situaciji, dragi prijatelj, ne čakaj. Ne čakaj, da te bodo poklicali drugi, pokliči sam. Naredi prvi korak, ne zapiraj se še bolj vase.
Ko dvigneš telefon, pogosto ugotoviš, da tudi na drugi strani živi osamljeni človek, ki potrebuje pogovor in mu je tvoja bližina lahko v tolažbo.
V miru in hvaležnosti
Čas je nekaj, kar smo prej vedno pogrešali. Nismo imeli časa, da bi se umirili, da bi molili, da bi uredili stare fotografije, da bi počistili najbolj skrite kotičke stanovanja… Lahko sedaj v mirni in tihi hvaležnosti izkoristim čas, ki mi je podarjen? Lahko v miru sedem, odprem Sveto pismo in prisluhnem Bogu, ki govori v tihoti?
Blagoslov, ki nam je še na voljo in ga v mnogih državah nimajo, je možnost gibanja in sprehoda v naravi. Tiho občudovanje stvarstva, miren korak in sveži zrak naj mi pomagajo naravnati srce in duha navzgor, k Njemu, ki skrbi za vse nas.
Kako prazno bi bilo življenje…
V tišini Velike sobote me vsako leto znova pretrese pogled na prazen tabernakelj. Vsaka Velika sobota je zame opomin, kako prazno bi bilo moje življenje, če v njem ne bi bilo Jezusa. ON je tisti, ki je naš Spremljevalec v naših preizkušnjah. On razume in ŽELI biti z Nami.
On nam odpira pogled za lepoto in bogastvo naših življenj. Življenje je dar, Bog nam poklanja veliko lepega, poskusimo to tudi videti in začutiti.
Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal! Ne smemo se smiliti sami sebi, to je oblika sebičnosti. Prijateljica mi je večkrat rekla: “Delaj, kot da boš živela še 100 let in moli, kot da boš umrla že jutri.”