“Potujoča” Cerkev je Cerkev z odprtimi vrati. Ko gremo naproti drugim, da bi prišli na človeška obrobja, to ne pomeni, da tečemo v svet brez smeri in cilja. Pogosto je bolje upočasniti korak, odložiti tesnobnost, da bi drugemu videli v oči in mu prisluhnili.
Mnogokrat je bolje odpovedati se nujnim stvarem, da bi spremljali človeka, ki je obtičal na robu ceste. Včasih je Cerkev kakor oče izgubljenega sina, ki pušča odprta vrata, da more sin ob vrnitvi vstopiti brez težav.
Cerkev je poklicana, da bi bila Očetova hiša, z vselej na široko odprtimi vrati. Eno od dejanskih znamenj te odprtosti je, da imamo povsod cerkve z odprtimi vrati. Tako človek, če hoče slediti navdihu Duha in se približa, ker išče Boga, ne naleti na hladnost zaprtih vrat.
Obstajajo še druga vrata, ki prav tako ne smejo biti zaprta. Vsi se morejo na neki način udeleževati cerkvenega življenja, zato tudi vrata zakramentov ne smejo biti zaprta iz kateregakoli razloga. To velja predvsem za tisti zakrament, ki je “vrata”: krst. Evharistija predstavlja polnost zakramentalnega življenja.
Ni plačilo za popolne, ampak velikodušno zdravilo in hrana za slabotne. Ta prepričanja imajo tudi pastoralne posledice. Poklicani smo, da jih upoštevamo s preudarnostjo in smelostjo. Pogosto se obnašamo kakor nadzorniki milosti in ne kot njeni podeljevalci. Vendar Cerkev ni carinska postaja. Cerkev je Očetova hiša, v kateri je prostor za vsakega z njegovim težavnim življenjem.
Če celotna Cerkev sprejme to misijonarsko živahnost, mora doseči vse, brez izjem. A komu bi morala dajati prednost?
Če beremo evangelij, najdemo povsod jasno usmeritev: to niso toliko bogati prijatelji in sosedje, ampak predvsem ubogi in bolni, tisti, ki so pogosto zaničevani in pozabljeni, ki “ti ne morejo povrniti” (Lk 14,14.
Ni prostora za dvome ali razlage, ki bi mogle oslabiti to tako jasno sporočilo. Danes in vedno velja: “ubogi so prvi naslovljenci evangelija”.
Brezplačno oznanjevanje evangelija ubogim je znamenje Božjega kraljestva, ki ga je prinesel Jezus. Naravnost je treba povedati, da obstaja neločljiva povezanost med našo vero in ubogimi. Ubogih nikdar ne pustimo samih!
Vstanimo, pojdimo ven, da bi vsem podarili življenje Jezusa Kristusa! Tukaj za vso Cerkev ponavljam, kar sem večkrat govoril duhovnikom in laikom v Buenos Airesu:
Veliko raje imam “obtolčeno” Cerkev, ki je ranjena in zamazana, ker je šla ven na ceste, kakor pa bolno Cerkev, ki se zaradi svoje zaprtosti in lagodnosti oklepa lastnih varnosti. Ne maram Cerkve, ki skrbi za to, da bi bila v središču, in se končno zaplete v kup morečih skrbi in sporov.
Če naj nas kaj navdaja s sveto skrbjo in vznemirja našo vest, tedaj je to dejstvo, da mnogi naši bratje in sestre živijo brez moči, luči in tolažbe prijateljstva z Jezusom Kristusom, brez skupnosti vernikov, ki jih sprejme, brez obzorja smisla in življenja.
Bolj kakor strah, da bi se zmotili, upam, da nas navdaja strah pred tem, da bi se zapirali v strukture, ki nam dajejo napačno varnost, v predpise, ki nas spreminjajo v nepopustljive sodnike, v navade, ki v katerih se čutimo mirne, medtem ko zunaj čaka množica lačnih ljudi in nam Jezus nenehno ponavlja: “Dajte jim vi jesti. (Mr 6,37)”
Papež Frančišek, iz knjige Veselje Evangelija
Hvala za iztočnice, moja smela misel je slednja:
Samo sprememba mojega mišljenja pomaga, da v mojem okolju ravnam z ljubeznijo in razumevanjem s temi, ki živim in dajem vedeti, da drugačnost vsake vrste sprejemam. In to imam zadosti prilik že doma v svojem kraju, itd. In naj se širi naša pripravljenost sprejeti sebe, druge take kot so in širiti to zavest o tem razumevanju in ljubezni najprej do sebe in potem do bližnjih. Saj končno je to tudi Jezusova zapoved ljubezni in resnica. Je tako?
Cvetka Pišek