Gospod moj,
Rekel si mi:
Ne boj se, saj sem s teboj,
nikar se plaho ne oziraj,
saj sem jaz tvoj Bog.
Okrepil te bom in ti pomagal,
podpiral te bom s svojo pravično desnico.
(Iz, 41:10)
Dajem ti vse moje skrbi in te prosim za vodstvo. Ti vse veš, poznaš moje zunanje okoliščine in notranji nemir.
Vem, da razumeš moje življenje, bolje kot ga razumem jaz sam.
Ti veš, da moje srce včasih omaguje pod težo življenja in ovir, ki jih pogosto ne premagujem dobro.
Prav zdaj polagam predte vse te stvari.
Vdihnem, vedoč, da sem varen pod tvojo milostjo. Izdihnem, vedoč da sem v tvojih varnih očetovskih rokah.
In zanašam se nate, Gospod, ker ti si vsa resnica, preplavljaš me, ti si upanje in trdnjava moje vere!
Ljubim te, Oče.
Amen
Kar delate je izjemno – hvala Bogu! Naj vas obilno blagoslavlja!
Nace in Silva, občudujem vajin pogum in vero, da se podajata na tako nenavadne poti, tudi nevarne v zaupanju, da se bo dobro izteklo.
Hvala, zelo se trudite in delo vam bo povrnjeno… V tem času, ko na Zemlji trpimo ljudje, živali in rastline, potrebujemo še kako duhovne besede in toplino. Pred dvema letoma, mi je umrl sin in vso podporo ter pomoč sem našel v Bogu. Zanimivo pa je to, ko sem to povedal svoji dokaj mladi zdravnici, mi je rekla, da po dveh letih preveč globoko govorim in razmišljam o svojem sinu in, da je potem vsega preveč, tudi Boga. Zato me je predlagala na pregled k psihiatru. Nimam besed in ne bom komentiral početja svoje zdravnice … Lahko dodam samo še to, da se bo Bog odprl trpečim, bogovi pa mogočnim.
Že to, da delite z nami svoje življenje v besedi je veliko. Delimo ga lahko na več načinov: v molitvih, mislih, dejanjih, besedah.
Jaz sem poskusila na vse načine že, ampak vem, da tudi v mislih in molitvah veliko naredim za svoje lahko in da tako sem močno povezana. Ni nujno da grem v npr. Peru, kjer bom nekaj naredila zanje, to sem že poskusila v misijonih v Afriki. Pa ne mislim, da to ni dobro!
Lahko sem doma v svoji družini povezana z vsemi, še kako v mislih, seveda dobrih, ker se svobodno odločam za dobro, za slabo se ni treba dosti odločat, ker naš “padli jaz” to stori namesto nas, je tako? Paziti je treba, da ne izgubimo sebe. V sebi bijemo boj stalno med tem padlim jazom in nas samih, prof. Ivančić je vedno rekel Bitkom. Torej pogosto hodimo oz. se vračajmo v “raj”. Pri tem veliko uspeha želim, pa da bi kar tam ostajali…..vsaj čim dlje… po večkrat, da bomo lažje premagovali svoj “padli jaz”- ego če hočete.