Jezus,
prihajam predte s praznimi rokami, tako kot tvoji učenci po dolgi in naporni noči na Tiberijskem morju. Tudi jaz se pogosto vračam k starim navadam, k lovljenju rib v vodah, za katere mislim, da jih poznam.
Peter je rekel: »Ribe grem lovit,« in sam mu sledim v svojem srcu, ko se zanašam na svojo moč, na svoje izkušnje in na svoje načrte.
In tako kot oni, tudi jaz pogosto doživim noč brez ulova. Noč, ko se trudim in naprezam, a so moje mreže zjutraj prazne. To je občutek izčrpanosti in neuspeha, ko se zavem, da z lastno močjo ne morem doseči ničesar trajnega.
Gospod, ki me čakaš na obali mojih neuspehov
Toda Ti me že čakaš na obali. Stojiš tam, v svitu novega dne, čeprav Te moje utrujene oči pogosto ne prepoznajo.
Tolikokrat Te ne prepoznam v svojem vsakdanu. In postaviš mi preprosto, a tako ljubeče vprašanje: »Otročiči, ali imate kaj prigrizniti?« Priznam Ti svojo praznino, svoj »ne«. In takrat, v moji nemoči, spregovori Tvoja beseda.
Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« (Lk 5,4)
Tudi jaz se upiram, Gospod. Tudi jaz Ti želim reči, da sem se že trudil, da sem poskusil že vse. Toda pomagaj mi, da bom kot Peter zmogel reči:
»Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« (Lk 5,5)
Kajti ko ubogam Tvojo besedo in ne svoje logike, se zgodi čudež. Mreže se napolnijo do roba, onkraj vseh mojih pričakovanj.
“In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati.” (Lk 5,6)
Pridi in jej z menoj
Ko pridem k tebi na obalo, me presenetiš. Ti, Gospod, si že pripravil žerjavico, kruh in ribo. Ne čakaš na moj ulov, da bi me nahranil. Ti že imaš vse pripravljeno.
Tvoja ljubezen in skrb sta vedno korak pred mojimi potrebami. Šele nato me povabiš, da prinesem nekaj od tistega, kar si mi Ti podaril.
Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kaj za jesti?« (Lk 24,41)
Ti si resnično vstal in živiš. In želiš si obedovati z menoj, deliti z menoj življenje. Ti ješ z menoj, da potrdiš svojo prisotnost.
“Ponudili so mu kos pečene ribe. Vzel jo je in vpričo njih jedel.” (Lk 24,42-43)
Hvala Ti za ta zajtrk na obali, za to obnovo najinega odnosa. Hvala, ker me po vsakem neuspehu spet pokličeš k sebi in me spomniš na moj pravi poklic.
Rekel jima je: »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« (Mt 4,19)
Danes želim pustiti prazne mreže svoje lastne moči in znova stopiti za Teboj.
Naredi me za ribiča ljudi, za Tvojega učenca.
Amen.
