Moj Gospod Jezus,
ko vstopam v ta dan, me Tvoja beseda ustavi in vznemiri. Tvoji čudeži, tvoja znamenja ljubezni, niso v vseh srcih obrodila vere. V srcih voditeljev so zasejala strah, preračunljivost in zaroto.
Veliki duhovniki in farizeji so sklicali véliki zbor in govorili: »Kaj naj storimo? Ta človek dela veliko znamenj.« (Jn 11,47)
Njihova prva misel ni bila slavljenje Boga, ampak skrb za lasten položaj in ohranitev navideznega miru. V tebi niso videli Odrešenika, ampak grožnjo svoji zemeljski moči.
»Če ga pustimo tako, bodo vsi začeli verovati vanj in prišli bodo Rimljani in nam vzeli naš kraj in naš narod.« (Jn 11,48)
In tako se je ponovila večna zgodba, o kateri govori že Psalmist.
“Kralji zemlje se vzdigujejo, knezi se posvetujejo skupaj zoper GOSPODA in zoper njegovega maziljenca.” (Ps 2,2)
Tedaj je vstal Kajfa, prepričan v svojo modrost, in izrekel besede, ki so odmevale v večnost, čeprav sam tega ni razumel.
»Vi nič ne veste. Tudi pomislite ne, da je za vas bolje, da en človek umre za ljudstvo, kakor da propade ves narod.« (Jn 11,49-50)
Njegov predlog je bil hladen, političen in na videz praktičen – žrtvovati enega za dobrobit mnogih.
Ti si prišel zbirat, ne razkrajat
Gospod, kako čudovit si v svoji previdnosti! Tudi te besede, izrečene iz strahu in zlobe, si ti, Bog, uporabil za napoved svojega odrešenjskega načrta.
Kajfa je mislil, da rešuje narod, a je v resnici prerokoval odrešenje sveta.
Tega pa ni rekel sam od sebe, ampak je kot véliki duhovnik tistega leta prerokoval, da mora Jezus umreti za narod. (Jn 11,51)
In Tvoja ljubezen, Jezus, ni poznala meja. Nisi prišel le za en narod, ampak da bi vse nas, razkropljene in izgubljene otroke, zbral v eno družino.
Pa ne samo za narod, ampak zato, da bi zbral v eno tudi razkropljene Božje otroke. (Jn 11,52)
Resnično, Ti si tisti, ki nosi grehe vsega sveta.
On je spravna daritev za naše grehe, pa ne samo za naše, ampak tudi za ves svet. (1 Jn 2,2)
Tvoja smrt je moje življenje
Njihov sklep, rojen iz teme, je zame postal vir večne luči. Njihova odločitev za smrt je postala moja pot v življenje.
Od tistega dne so torej sklenili, da ga bodo umorili. (Jn 11,53)
Iskali so te, da bi te uničili, a so se bali ljudi, ki so te ljubili.
Véliki duhovniki in pismouki so iskali, kako bi ga umorili, báli pa so se ljudstva. (Lk 22,2)
Njihov strah jih je vodil v skrivne ukaze in pozive k izdaji.
Veliki duhovniki in farizeji pa so izdali ukaz, da mora vsak, kdor bi zvedel, kje je, to naznaniti, da bi ga lahko prijeli. (Jn 11,57)
A medtem ko so oni kovali zaroto, si ti izkazoval svojo ljubezen. Umrl si zame, ko sem bil še grešnik, ko si te nisem zaslužil. To je milost, ki me vabi, da vstopim v nov dan brez obsodbe.
“Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.” (Rim 5,8)
Pokazal si mi, kaj je največja ljubezen.
“Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.” (Jn 15,13)
Hvala ti, Jezus, ker si moj prijatelj. Hvala, ker si umrl, da bi jaz lahko živel. Naj ta dan živim v hvaležnosti za Tvojo daritev in Te pozdravim ob prihodu v Jeruzalem.
Amen.
