Dobro jutro, Jezus. Toliko let že ležim tukaj, ob svojem kopališču Betsata. To ni nujno bazen z vodo, včasih je to moja bolezen, moje rane, moja naveličanost ali pa preprosto občutek, da sem obtičal.
Čakam na premik, na čudež, na nekoga, ki bi me potisnil v ozdravljenje, a vedno je kdo hitrejši, močnejši, pomembnejši. Jaz pa ostajam tu, ohromljen.
In potem prideš Ti. Ne čakaš, da te pokličem. Ti vidiš mene sredi množice. Poznaš mojo zgodbo, veš, kako dolgo že traja ta moja nemoč.
Soočiš me z vprašanjem, ki se ga bojim slišati, ker zahteva odgovor.
“Ko ga je Jezus videl, da leži, in zvedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: »Hočeš ozdraveti?«” (Jn 5,6)
Gospod, hočem. Resnično hočem. A takoj za tem se oglasijo moji izgovori: nimam nikogar, drugi so pred menoj, okoliščine niso prave.
Tvoja beseda je ustvarjalna, je ukaz, ki daje moč.
“Jezus mu je rekel: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hôdi!«” (Jn 5,8)
Daj mi moč, da danes vstanem. Da poberem to svojo posteljo izgovorov, strahov in samosmiljenja ter preprosto začnem hoditi v svobodi, ki mi jo podarjaš.
Osvobodi me sodb in pravil
Toda takoj, ko vstanem, se oglasijo drugi glasovi. Stražarji sobote, nadzorniki pravil. Tisti, ki vidijo le prekršek, ne pa čudeža.
Tisti, ki jih moti moja postelja, ne pa veseli moja hoja. Zaradi tebe in tvoje ljubezni, ki presega pravila, so te preganjali.
“Zato so Judje Jezusa preganjali, ker je take reči delal v soboto.” (Jn 5,16)
Tako zlahka se tudi sam zapletem v mrežo pravil, pričakovanj in sodb – svojih in tujih. Nauči me živeti po Tvojem Duhu, kjer je manj pravil, več ljubezni, kajti ti si prišel, da bi me osvobodil, ne obtežil.
“In govoril jim je: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka, ne človek zaradi sobote.” (Mr 2,27)
Tvoja ljubezen ne pozna premora, ne upošteva koledarja in se ne ozira na predpise. Ti vedno delaš. Tvoj Oče vedno dela zate in po tebi.
“Jezus pa jim je odgovoril: »Moj Oče do zdaj dela in tudi jaz delam.«” (Jn 5,17)
Gospod, hvala ti, ker delaš tudi danes, v tem trenutku, v meni. Naj hodim v tvoji ozdravitvi in se ne bojim sodb tistih, ki ne razumejo tvojega delovanja.
In ko me najdeš v templju mojega vsakdana, me spomni, naj ne grešim več, da se mi ne zgodi kaj hujšega – da ne bi pozabil, kdo me je ozdravil.
Amen.
