To jutro, Gospod, pred mano rišeš pot, ki ne vodi okoli križa, ampak naravnost skozenj.
Pokazal si mi, kaj pomeni resnično ljubiti, ko si šel do konca, do zadnjega diha.
“Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.” (Jn 15,13)
To si storil v popolni ponižnosti, brez iskanja lastne slave, v popolni pokorščini Očetu.
“ponižal se je in postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.” (Flp 2,8)
Gospod, pomagaj mi hoditi za Teboj
Potem pa ta klic obrneš k meni, k vsakemu izmed nas. To je povabilo, da se odpovem svojemu egu, svoji sebičnosti, svoji nenehni potrebi po nadzoru.
Povabilo, da vsak dan vzamem svoj križ – mojega, današnjega – moje strahove, moje odnose, moje neuspehe in moje dolžnosti.
Danes me vabiš, da stopim iz cone udobja, iz svojih preračunanih načrtov, in sprejmem, da biti tvoj učenec nekaj stane.
“Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.” (Lk 14,27)
V Tebi izgubiti, da bi v Tebi našel
Tako pogosto želim svoje življenje rešiti. Želim si varnosti, udobja, priznanja. Gradim si zidove, da me ne bi nič ranilo. A Ti mi kažeš drugo pot, pot paradoksa. Pot, kjer se življenje ne rešuje, ampak daruje.
“Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa svoje življenje zaradi mene izgubi, ga bo rešil.” (Lk 9,24)
Kaj mi pomagajo vsi uspehi, vse bogastvo tega sveta, vse pohvale ljudi, če pri tem izgubim Tebe in s tem samega sebe? Če moja duša ostane prazna in lačna?
“Kajti kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?” (Mk 8,36)
Zato Te prosim, Gospod. Daj mi danes pogum, da bom izbral Tebe. Pomagaj mi, da ne bom bežal pred svojim križem, ampak ga bom objel kot priložnost, da hodim za Teboj.
Naj bo moj križ znamenje moje ljubezni do Tebe, ne pa breme, ki ga sovražim. Hvala, ker si vreden, da zate »izgubim« vse, da bi v Tebi našel življenje v polnosti.
Amen.
