Jezus,
prihajam k tebi v to natlačeno hišo mojega srca. Toliko misli, skrbi in dvomov se gnete okoli tebe, da včasih komaj pridem do tvoje bližine.
A danes želim imeti vero tistih prijateljev, ki se niso pustili ustaviti. Želim prebiti streho svoje lastne omejenosti, svoje brezbrižnosti in strahu, da bi se končno znašel pred tvojim obličjem, tam, kjer se dogajajo čudeži.
Gospod, poglej na mojo vero!
Vem, da vidiš mojo željo, mojo majhno, a vztrajno vero, ki se prebija skozi množico. In tako kot si pogledal na tiste može, danes Tvoj pogled počiva na meni.
Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: »Sin, odpuščeni so ti grehi!« (Mr 2,5)
Ne gledaš najprej na mojo hromost, na moje neuspehe ali bolezni, ampak na moje srce. In prva beseda, ki mi jo nameniš, ni graja, ampak osvoboditev.
Tvoja beseda se dotakne najgloblje rane, korenine vsega mojega trpljenja – mojega greha. Govoriš besede, ki jih lahko izreče samo Bog.
Ti imaš oblast odpuščati grehe
Tudi v meni so včasih glasovi, ki dvomijo. So kot pismouki tistega časa, ki so v svojih srcih godrnjali in se spraševali.
»Kaj ta tako govori? To je bogokletje! Kdo more odpuščati grehe razen enega, Boga?« (Mr 2,7)
Toda Ti, Jezus, si Bog. Ti si Sin človekov, ki mu je bila dana vsa oblast, čast in kraljestvo.
“Njemu je bila dana oblast, čast in kraljestvo, in vsa ljudstva, narodi in jeziki so mu služili. Njegova oblast je večna oblast, ki ne prejde, in njegovo kraljestvo, ki ne bo uničeno.” (Dan 7,14)
In da bi utišal dvome v meni in okoli mene, svojo notranjo, nevidno oblast nad grehom dokazuješ z zunanjim, vidnim čudežem. Govoriš besede, ki imajo moč stvarjenja.
»A da bi vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« je rekel hromemu: »Tebi pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom!«” (Mr 2,10-11)
Gospod, ta beseda danes velja meni. Ti mi praviš: “Vstani!” Vstani iz postelje svoje lenobe, svojega strahu, svoje zamere. Dal si mi oblast, da hodim v Tvoji moči, ne v svoji. Tvoja volja je, da sem celosten – odpuščen in ozdravljen.
“On odpušča vse tvoje krivde, ozdravlja vse tvoje bolezni.” (Ps 103,3)
Ti si tisti, ki si bil povišan, da bi nam podaril to nezasluženo milost spreobrnjenja in odpuščanja.
“Njega je Bog s svojo desnico povišal za vodnika in odrešenika, da bi dal Izraelu spreobrnjenje in odpuščanje grehov.” (Apd 5,31)
Tako kot si rekel ženi, ki se te je v veri dotaknila, govoriš tudi meni. Verujem, da je en sam dotik Tvoje milosti dovolj.
On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!« (Mr 5,34)
Ob pogledu na Tvojo moč in ljubezen, ki odpušča in ozdravlja, se tudi moje srce napolni s svetim strahom in neizmerno hvaležnostjo.
Ko so množice to videle, jih je obšel strah in slavile so Boga, ki je dal takšno oblast ljudem. (Mt 9,8)
Zato danes vstajam. Pobiram svojo posteljo – svojo preteklost, svoje slabosti, vse, kar me je hromilo – in jo nosim kot znamenje Tvoje zmage. Zanašam se na Tvojo obljubo, saj si zvest.
“Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.” (1 Jn 1,9)
Amen.
