Jezus,
Prihajam k tebi v tišini tega novega dneva, lačen in žejen tvoje bližine, tvoje besede. Vidim se v tisti veliki množici, ki te je iskala v samoti.
Tudi jaz se včasih počutim izgubljeno, kot del množice brez smeri, in hrepenim po tvojem vodstvu.
Gospod, tvoj pogled me gane. Tudi danes gledaš name in na vse, ki se počutimo zmedene. Vidiš nas, še preden spregovorimo, in se nas usmiliš v naši ranljivosti.
Ko je izstopil, je zagledal veliko množico; zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel mnogokaj učiti. (Mr 6,34)
Uči me, Gospod. Nahrani mojo dušo s svojo modrostjo, preden nahranim svoje telo.
Daj mi, da bom dal drugim jesti
Tvoji učenci so bili praktični, realni. Videli so problem – lakoto množice, a rešitev je bila zunaj njihove moči.
Tudi jaz pogosto vidim le svoje pomanjkanje, svojih “dvesto denarjev”, ki jih nimam. Obupujem nad tem, kako malo lahko ponudim. In ravno takrat, v moji nemoči, slišim tvoj izziv.
Odgovoril jim je: »Dajte jim vi jesti.« (Mr 6,37)
Gospod, kaj pa naj jim dam? Vse, kar imam, je pet hlebov in dve ribi. Moja majhnost, moj čas, moje omejene sposobnosti. A ti prosiš ravno za to. Vzameš tisto malo, kar ti izročim.
In vzel je tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil in razlomil hlebe in dajal učencem, da bi polagali prednje; tudi obe ribi je razdelil vsem. (Mr 6,41)
Jezus je vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče, podobno tudi ribe, kolikor so hoteli. (Jn 6,11)
To je ista skrb, ki si jo pokazal svojemu ljudstvu v puščavi, ko si jim pošiljal mano.
GOSPOD je rekel Mojzesu: »Glej, dežil vam bom kruh iz nebes. Ljudstvo naj hodi in si ga nabira dan na dan, da ga preizkusim, ali se bo ravnalo po moji postavi ali ne.« (2 Mz 16,4)
Tvoja roka nas vedno hrani ob pravem času.
Oči vseh upajo vate in ti jim daješ hrano ob pravem času. Odpiraš svojo roko in sitiš z blagovoljnostjo vse, kar živi. (Ps 145,15-16)
In ko ti blagosloviš, je vsega v izobilju. Nihče ne ostane lačen.
In vsi so se najedli do sitega. (Mr 6,42)
Ti si kruh življenja
Gospod, ta čudež ni le zgodba o fizični hrani. Govori o globlji lakoti, ki prebiva v meni: o lakoti po smislu, ljubezni, sprejetosti in večnosti.
To je izkušnja živega Boga, ki edina resnično nasičuje dušo.
Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen, in kdor vame veruje, ne bo nikoli žejen.« (Jn 6,35)
Nahrani me s seboj, Jezus. Bodi moj kruh za danes.
Tvoja darežljivost je brezmejna, a hkrati me učiš, naj ne bom malomaren do tvojih darov. Učiš me hvaležnosti in skrbnosti za vsako drobtinico milosti.
Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.« (Jn 6,12)
Prosim te, Gospod, pomagaj mi danes, da bom pobiral te koščke tvoje dobrote in jih delil z drugimi.
Naj bom sit tebe in naj tvoja polnost teče skozi mene k vsem, ki jih bom srečal.
Amen.
