Gospod,
dolgo sem ležal na istem mestu. Ne telesno, a znotraj: v mislih, v duhu, v navadah, ki sem jih sprejel kot svojo identiteto. Kot mož pri kopeli Betesda. Morda celo upal, da se bo nekaj spremenilo. A nisem bil pripravljen vstati.
Danes slišim tvoje vprašanje: »Ali hočeš ozdraveti?« In vem, da mi ga ne postavljaš od daleč, ne ponujaš mi nekaj nedosegljivega. Gledaš me od blizu.
Veš, kako dolgo sem bil v tem stanju. Koliko let je minilo. Koliko izgovorov, koliko pogovorov, koliko pritoževanja. Zato te danes prosim: prebudi v meni voljo. Hočem vstati.
Hočem ozdraveti – a ne samo od telesnih bremen in bolečin. Hočem ozdraveti od samopomilovanja, biti osvobojen vloge žrtve, občutka, da mi je bilo nekaj ukradeno.
Spoznal sem, da mi svet ne more vrniti, kar sem izgubil. Da ljudje ne morejo poravnati dolgov moje preteklosti. Čakal sem, da mi dajo, kar si mi ves čas ponujal Ti.
Tvoja Beseda pravi:
»Za tiste, ki so v Kristusu Jezusu, ni več obsodbe. Kajti postava Duha, ki daje življenje v Jezusu Kristusu, me je osvobodila postave greha in smrti.« (Rim 8, 1–2)
Gospod, to je svoboda, ki jo iščem. Svoboda od preteklosti, od strahu, od notranjih verig. Svoboda, da živim kot sin. Ne več kot tisti, ki sedi ob robu življenja in prosjači.
Nočem več poslušati glasu sovražnika, ki mi šepeta, da sem zamudil, da sem odveč, da nisem vreden. Nočem več podaljševati obdobij tišine z izgovorom: »Nihče me ne pomaga.«
Tvoja Beseda pravi, da mi daš »lepoto namesto pepela, olje radosti namesto žalovanja, oblačilo slavljenja namesto duha obupa.« (Iz 61, 3)
In zato danes odpiram roke. Spuščam pepel skozi prste. Odpovedujem se starim pripovedim in mislim, ki me držijo priklenjenega. Dovolj je bilo.
Hočem lepoto. Hočem tvojo moč. Hočem tvoje življenje.
Pomagaj mi zapustiti notranje mehanizme, s katerimi sem tlačil bolečino, se odeval v krivdo, obtoževal druge, pretirano razmišljal, se skrival za utrujenostjo.
Uči me, da ne potrebujem razkazovati svojih ran in vzrokov zanje, ampak se lahko preprosto predam ozdravljenju. Da, predajem se Tvoji roki.
Ne morem se vedno zanesti na lastno voljo, a Ti si blizu. In ko se ujamem v stare misli, me ponovno spomni na Tvoje vprašanje: »Ali hočeš ozdraveti?«
Da, Gospod.
Hočem.
Hočem vstati.
Hočem hoditi.
Hočem živeti.
Amen.
Amen, aleluja!