Gospod,
dan se je šele dobro začel, pa že čutim, da bi se razgovoril. Da odgovarjam, pojasnjujem, prepričujem, iščem besede. Svet okrog mene je glasen in vsak trenutek nekaj zahteva. A danes si ne želim začeti dneva z govorjenjem.
Hočem začeti s poslušanjem, ker slutim, da spregovarjaš v tišini. Ne z udarci vetra, ne z ognjem, ampak v rahlem šepetu.
Kakor si govoril Eliju: »Gospod ni bil v potresu. Gospod pa je bil v rahlem šepetu.« (1 Kr 19,11–12)
Zato danes ne bom poskušal molitev narediti kar najhitrejšo in glasno, ampak bo moja molitev posvečena s tišino. Diham. Sem pred Teboj. In pustim, da Ti spregovoriš prvi.
Ker morda si že včeraj hotel nekaj povedati, pa sem bil preglasen. Morda sem preprosto pozabil utihniti. Ljubeče me učiš:
»Utišajte se in spoznajte, da sem jaz Bog.« (Ps 46, 11)
Učim se tega. Učim se biti človek, ki ne potrebuje vedno odgovora. Ki lahko živi tudi z vprašanjem. Ki zmore zaupat, še preden razume.
Gospod, želim postati prostor Tvoje besede. Ne v hrupu, ne v kričanju, ampak tam, kjer srce postane mehko in v pričakovanju. Pogosto čakam, da se nekaj zunaj mene spremeni.
Danes čakam, da se nekaj znotraj mene umiri. Ne prosim Te, da bi govoril bolj glasno. Prosim te, da mi pomagaš poslušati bolj globoko.
Ker v resnici si že govoril. Po stvarstvu, ki se tiho razpenja nad menoj. Po obrazih ljudi, ki jih srečujem. Po Svetem pismu, ki ga pogosto berem z brzenjem čez vrstice. Po Jezusovi tišini, ki ni bila prazna, ampak polna moči.
»Ostal je tih in ni nič odgovoril.« (Mr 14, 61)
Tudi jaz ne bom danes bežal pred tišino. Ne bom je zapolnil z nepotrebnimi besedami. Rad bi bil kot učenec, ki sedi ob nogah svojega Učitelja in samo posluša. Ne da bi moral nekaj dokazati. Ne da bi moral vse razumeti. Ampak preprosto biti. V Tvoji bližini.
»Kdor ima ušesa, naj posluša.« (Mt 11,15)
Naj bo to danes moja glavna prošnja: Gospod, daj mi ušesa, ki slišijo, ko spregovarjaš v tišini. Daj mi srce, ki razume, še preden dobi razlago. Daj mi voljo, da Ti sledim, tudi ko m ne vodijo veliki znaki, ampak le drobna luč na poti.
In v tej tišini naj začutim novo moč. Ne kričečo, ne borbeno, ampak moč zaupanja. Ker tišina pred Teboj ni praznina, ampak prostor, kjer se rojeva pogum.
Tvoj Duh naj moli v meni, tudi ko sam ne najdem besed.
“Gospod, zjutraj poslušaj moj glas, zjutraj polagam predte molitev in čakam.” (Ps 5, 4)
Gospod, če mi bo danes zmanjkalo odgovorov, spomni me: ni konec. Če mi bo zmanjkalo besed, spomni me: tišina je še vedno molitev. Če mi bo zmanjkalo miru, me spomni, da si z menoj.
Amen.
