Gospod,
včasih je moliti k Tebi preprosto, ker besede pridejo kar same. Vse se zdi jasno. Srce te čuti. Včasih pa ne gre. Vse je težko. Tišina moreča. Besede zvenijo prazne. Takrat se mi zdi, kot da me ne slišiš. A kljub vsemu ostajam. Ker vem, da ti ostajaš. Tudi ko jaz ne zmorem.
Spominjam se, kar si rekel svojim učencem: »Vedno je treba moliti in se ne naveličati.« (Lk 18, 1) Ta stavek me pogosto drži pokonci. Ne ker bi vedno čutil moč, ampak ker si me povabil, da vztrajam. Da ostanem v pogovoru s Teboj. Tudi ko ni odgovora. Tudi ko je molitev bolj tišina kot govor.
Včasih bi rad molil drugače. Bolj zbrano, bolj poglobljeno, bolj goreče. A pridejo dnevi, ko zmorem le pogled navzgor. In še ta je včasih utrujen. Ampak morda je to dovolj. Morda ni v moji popolnosti, ampak v tvoji zvestobi. »Kliči me in ti bom odgovoril, razodel ti bom velike in skrivne reči, ki jih ne poznaš.« (Jer 33, 3) Ti si tisti, ki ne postavlja pogojev, ampak daješ prostor.
Zato Te prosim: nauči me ostati. Tudi takrat, ko bi šel stran. Ko ni spremembe. Ko ni čudeža. Ko se nič ne zgodi.
Nauči me, da je vztrajnost v molitvi znamenje odnosa, ne le orodje za rešitev. Nauči me hoditi s Teboj, tudi če hodiva skozi suho dolino. Tudi če ni občutkov. Tudi če je molitev podobna puščavi.
Pavel je pisal vernikom: »Veselite se v upanju, bodite potrpežljivi v stiski, vztrajni v molitvi.« (Rim 12, 12) Kako preprosto je to zapisano in kako zahtevno v praksi. A v teh treh delih se skriva življenje z Bogom. Upanje, potrpežljivost in zvestoba. Naj mi postanejo vsakdanji ritem.
Gospod, Ti si tisti, ki poznaš moje srce. Vidiš, kdaj molim iz veselja, kdaj iz skrbi. Vidiš, kdaj prihajam iskreno in kdaj iz navade. A vedno znova me sprejemaš. Tvoja beseda pravi: »Gospod je blizu vsem, ki ga kličejo, vsem, ki ga kličejo v resnici.« (Ps 145, 18) Zato Ti tudi danes dajem to, kar imam. Morda ni veliko. A je resnično.
Pomagaj mi, da ne iščem vedno odgovorov, ampak predvsem Tebe. Da me ne zanima več samo, kaj boš storil, ampak kdo si. Da se naučim biti s Teboj – tudi brez rezultatov, brez dokazov, brez sprememb. Kajti ti si več kot rešitev. Ti si Oče.
Ko pridejo dnevi brez moči, ko molitev obvisi nekje v zraku, naj me vodi tvoj Duh. »Tudi Duh pomaga naši slabosti. Kajti mi ne vemo, kako naj prav molimo, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi.« (Rim 8, 26) Naj mi to zadošča, da nisem sam. Da nekdo moli v meni, tudi ko jaz ne zmorem več.
Hvala Ti za vztrajnost, ki jo vsak dan znova seješ vame. Hvala Ti za vsako molitev, ki sem jo že izrekel, pa čeprav se mi zdi, da je šla v prazno. Ti ničesar ne pozabiš. V Tebi nič ni izgubljeno.
Torej molim še naprej. Ko čutim in ko ne. Ko se mi zdi smiselno in ko ne. Ko sem močan in ko sem šibek. Vem, da sem slišan. In to mi je dovolj.
Amen.
