Gospod,
v tvojem zavetju najdem mir. Ko sem utrujen od vsakodnevnih skrbi, ko me zagrne negotovost, ko ne vem, kaj me čaka jutri — Ti ostajaš. Ti si moje pribižališče, kamor se vračam, ne glede na to, kaj se dogaja okoli mene.
»Samo v Bogu se umiri moja duša, od njega je moje rešenje.« (Ps 62, 2)
Tvoje besede me znova postavijo na trdna tla. Včasih mi glas šepeta, da moram sam rešiti vse, da je moja vrednost odvisna od rezultatov, od mnenj, od priznanj. A Ti govoriš drugače, zato se lahko v Tebi umirim.
Ne zato, ker se življenje umiri, ampak ker si Ti večji od vsega, kar me obkroža.
Ti si zavetje, v katerega lahko pridem brez mask. Brez močnih besed. Brez popolnosti.
Samo jaz — tak kot sem.
V tvoj objem ne vstopam kot zmagovalec, ampak kot tisti, ki ve, da si Ti njegova moč.
»Gospod je moje zavetje in moja trdnjava, moj Bog, ki mu zaupam.« (Ps 91, 2)
Včasih me svet potisne v kot. Včasih se počutim izgubljeno, preobremenjeno, nerazumljeno.Takrat me opogumljaš: »V stiski si me poklical in sem te rešil,« (Ps 81, 8) in znova vem, da si me slišal.
Gospod, nauči me zaupati, tudi ko Te ne čutim tvoje prisotnosti. Tudi ko je tišina daljša, kot si jo želim. Tudi ko odgovori ne pridejo. Tudi ko se vrata ne odprejo.
Naj zaupanje ne temelji na občutkih, ampak na Tvoji obljubi:
»Ne boj se, ker sem s teboj; ne oziraj se plaho, ker sem tvoj Bog. Krepil te bom in ti pomagal.« (Iz 41, 10)
V tvojem zavetju se uči moje srce znova verjeti. Ne v idejo, ampak v odnos. Vate, Gospod. Ne kot nekoga oddaljenega, ampak kot Tistega, ki pride blizu, ko ga pokličem.
Tvoje bližine ne zaznam vedno z občutki, ampak z mirom, ki pride nepričakovano. Z močjo, ki me nosi, ko nimam več svoje. Z besedami, ki se utrnejo sredi molitve, kot semena upanja.
Gospod, danes Te kličem brez olepšav, brez pravilnih besed. Kličem Te iz svojega resničnega življenja, iz te točke, kjer sem zdaj. S hvaležnostjo, da Te lahko nagovorim in s tihim upanjem, da me slišiš.
Pomagaj mi, da se ne zapiram vase, ko pridejo preizkušnje. Naj ne iščem zavetja v stvareh, ki ne trajajo. Naj se ne zatekam v izgovore, v nadzor, v nemir. Naj se spomnim, da je najvarnejši kraj pri Tebi. Da lahko sredi kaosa najdem notranji prostor, kjer vladaš Ti; ne s silo, ampak z nežnostjo.
Naj moje življenje postane molitev zaupanja. Naj vsak moj dan priča o tem, da hodim z Bogom, ki me ne zapusti. Da je zavetje lahko tudi gibanje, tudi nepopolnost, tudi ranljivost — če sem v Tebi.
In ko bo moje srce spet iskalo zavetje drugje, me spomni, komu pripadam.
Tvoj sem, Gospod. In nič me ne more ločiti od Tebe.
Amen.
