Jutranja molitev – Duh resnice, vodi me

Gospod Jezus,

tvoje besede so tihe in globoke: »Še mnogo vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi.« (Jn 16,12) In ko jih prebiram, čutim, da to še vedno velja. Toliko bi mi rad pokazal, razložil, podaril — pa vem, da moje srce še ni pripravljeno.

Hvala Ti, ker me ne siliš. Hvala, ker čakaš. Hvala, ker poznaš mojo notranjo zrelost in mi ne nalagaš več, kot zmorem.

V svetu, kjer je vse hitro, kjer hočemo odgovore takoj, si Ti potrpežljiv. Daješ počasi, a pravočasno.

Ko ne razumem vsega, me vabiš, naj zaupam. Ko bi rad rešitve, mi raje daš pot. In ko bi rad gotovost, mi ponudiš bližino.

»Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici.« (Jn 16, 13)

To je obljuba, na katero se opiram.

Sveti Duh, Tolažnik in Vodnik, vodi me k resnici, ki osvobaja. Ne k suhoparnim podatkom, ampak k resnici, ki spreminja srce. Ne k prepričanosti, ampak k veri.

Naj ne iščem razlag, ki bi mi dale kontrolo, ampak resnico, ki me ponižno oblikuje. Vodi me postopno, korak za korakom. Ko sem pripravljen, mi pokaži več. Ko se zaprem, me nežno odpri. Ko zamenjam resnico za mnenje, me usmeri nazaj.

Jezus, rekel si, da Duh »ne bo govoril sam od sebe, temveč kar bo slišal, bo govoril.« (Jn 16,13) Kako čudovita skrivnost – da Duh posluša Tebe in iz tega, kar prejme, nagovarja mene. Da ni samosvoj, ampak popolnoma eno s Teboj.

Naj bom tudi jaz tak učenec. Naj ne govorim sam od sebe, ampak iz tega, kar prejemam v Tebi. Naj moje besede niso moj projekt, ampak Tvoj odtis. Naj tudi moje življenje ne govori več o meni, ampak o Tebi.

Rekel si, da mi bo Duh oznanjal prihodnje reči. Ne zato, da bi živel v napovedih, ampak v pripravi. Ne zato, da bi vedel vse, ampak da bi bil zvest.

Pomagaj mi, da se ne ujamem v željo po nadzoru nad prihodnostjo. Naj živim današnji dan – v luči Tvoje besede. Naj hodim z Duhom. Brez strahu, brez hitenja.

»On bo mene proslavil,« si rekel. (Jn 16, 14)

Sveti Duh ne išče pozornosti zase. Vse, kar naredi, kaže nate. Daj, da bi tudi moje življenje kazalo nate. Da bi Te proslavljal – ne z velikimi dejanji, ampak z zvestobo. Z ljubeznijo. Z resnico, ki se živi tiho in vsak dan. Duh me ne vodi stran od Tebe, ampak globlje k Tebi. K Tebi, ki si središče. Sin. Beseda. Resnica.

»Vse, kar ima Oče, je moje,« si rekel. (Jn 16,15) In potem si dodal: »Zato sem rekel, da bo iz mojega jemal in vam oznanjal.« Kako veličastna povezanost. Oče, Sin in Duh. In v to občestvo si povabil tudi mene. Ne kot opazovalca, ampak kot tistega, ki lahko prejema. Tisto, kar je Tvoje. Kar prihaja od Očeta. Kar deli Duh.

Gospod, naj ostanem odprt za to skrivnostno izmenjavo. Naj se ne zaprem pred resnico, tudi če me zaboli. Naj ne zadržujem, kar mi Duh razodeva. Naj ne bežim, ko me vabiš bliže.

In če danes še ne zmorem vsega nositi, naj zaupam, da bo prišel trenutek, ko bom. Ti že veš, kdaj. Do takrat pa ostani z menoj. Pošiljaj mi svojega Duha.

Amen.