Gospod Jezus, Jagnje,
ki stojiš na gori Sion, vodi tudi mene k svojemu prestolu. Ti si tisti, ki vodiš v svetlobo, ne z ukazi, ampak s svojo bližino. Včasih me zmede vsakdan, skrbi me prihodnost, vase me vleče svet, ki pozablja nate. A sredi vsega tega me spominjaš, da sem Tvoj. Da nosim Tvoje ime. Da sem zaznamovan s Tvojo zvestobo in da me nič, prav nič, ne more ločiti od Tebe.
Želim Ti slediti, kamorkoli greš. Ne zato, da bi bil poseben, ampak da bi bil blizu Tebi. Naj me ne ustavi strah, naj me ne zmede hrup sveta. Tvoje ime, zapisano v mojem srcu, mi pravi, kdo sem in komu pripadam. Včasih se oddaljim, drugič postanem mlačen. A vselej znova hrepenim po tem, da bi bil v Tvoji bližini.
Podari mi pogum, da živim preprosto in v resnici. Da govorim brez laži, da mislim brez prikritosti, da hodim brez sprenevedanja. Nauči me zaupati v moč poštenega srca. Naj bodo moja dejanja transparentna pred Teboj.
Naj moja misel ne uhaja v temo, ampak naj jo vodi Tvoj Duh, ki zveni kot šumenje mnogih voda – močno in jasno, a vedno pomirjujoče.
Ko ne najdem besed, ko utihnem v sebi, me spomni, da me Duh vodi. Da nisem prepuščen sam sebi.
Ko se mi zdi, da molitev ne pride nikamor, da me nihče ne sliši, takrat mi v srce položiš tih spomin: Tvoja navzočnost ne potrebuje glasnosti, le odprto srce.
Nauči me novo pesem. Ne zaradi posebnosti, ampak zato, ker je srce, ki ga odrešiš, poklicano k hvaležnosti. Pesem, ki je ne pojejo vsi, ampak tisti, ki so šli skozi noč in tam srečali Tebe.
Pesem hvaležnosti, ker sem sprejet. Pesem miru, ker nisem več suženj lastnih dvomov. Pesem upanja, ker prihodnost ni prazna, ampak Tiho napolnjena s Teboj.
Daj, da postajam del Tvoje nove stvaritve. Ne v izjemnosti, ampak v zvestobi. Da ne bežim pred težavami, a tudi ne iščem lagodja. Da ne govorim o svetlobi, temveč jo živim. Naj bom učenec, ne le poslušalec. Naj v meni odseva nekaj Tvoje svetlobe – v besedi, v pogledu, v tišini.
Ko pride dan, ko izgubim smer, me spomni, kdo si in kdo sem jaz. Ko me zamika lažni mir, me zdrami. Ko mi bo udobje postalo bolj pomembno kot zvestoba, mi vzemi nemir in mi daj ponovno hrepenenje po Tebi.
Spomni me, da resnični mir pride od Tebe, ne od sveta. In da resnična svoboda ni v tem, da delam, kar hočem, ampak da hodim za Teboj.
Jagnje, vodi me s Siona – tja, kjer se življenje dogaja. V dolino vsakdana, med ljudi, v naloge, ki čakajo. Naj ne pozabim, da je tudi tam Tvoj prestol, čeprav skrit, čeprav ne blešči.
In če me bo kdaj strah, če bom šibek ali izgubljen, naj me pomiri Tvoja tišina, Tvoja bližina in Tvoje zvesto vabilo: »Hodi za menoj.«
Moje življenje naj bo odgovor. Naj bo vsak dan hvalnica Tebi. Naj bo vsaka misel uglasitev na Tvojo resnico. In naj bo moje srce tisti košček zemlje, kjer si Ti doma.
Amen.
