Gospod,
danes prihajam k Tebi z besedami, ki si jih po Pavlu položil v srce skupnosti v Filipih. Tudi meni jih govoriš:
»Veselite se vedno v Gospodu; zopet pravim: Veselite se!« (Flp 4, 4)
Kako preprosta zahteva — in kako pogosto jo pozabim. Radost ni vedno moja izbira. Včasih me preglasijo skrbi, slabe novice, notranje napetosti. A ti mi praviš: veseli se. Ne zato, ker je vse popolno, ampak zato, ker si Ti blizu.
Gospod, nauči me radosti, ki ni odvisna od razmer, ampak od odnosa. Da se veselim Tebe — ker si zvest, ker si dober, ker ne zapuščaš. Naj bo moja radost nežna in pristna. Naj jo nosim v sebi kot luč, ki počasi razsvetljuje tudi druge. »Vaša blagost bodi znana vsem ljudem.« (Flp 4, 5)
Gospod, v svetu, kjer pogosto zmagujejo ostrina, sodba in nestrpnost, me uči blagosti. Da se ne odzivam z napadalnostjo, ampak z razumevanjem. Da se ne zapiram vase, ampak odpiram v sprejemanju. Blagost ni šibkost. Je moč, ki ve, da Ti deluješ. Je potrpežljivost, ki zaupa, da si Ti Gospod časa in poti.
»Gospod je blizu.« (Flp 4, 5)
Kako tolažilna je ta vrstica. Ko se znajdem v zmedi, ko čutim, da ne zmorem, ko ne vem, kam naprej — Ti si blizu. Ne opazuješ od daleč. Hodiš z menoj. Praviš mi:
»Nikar ne bodite v skrbeh, ampak v vsem razodevajte svoje želje Bogu v molitvi in prošnji z zahvalo.« (Flp 4, 6)
Tukaj sem, Gospod. S svojimi željami, s prošnjami, z vprašanji. Ti jih že poznaš, a vseeno me vabiš, da jih izgovorim. Naj se ne zaprem vase. Naj ne potlačim vsega, kar me teži. Naj molim iskreno. Naj prosim z zaupanjem.
Naj se zahvaljujem, tudi takrat, ko še ne vidim izhoda. Naj v vsaki prošnji najdem pot do zahvaljevanja.
»In Božji mir, ki presega vsak razum, bo varoval vaša srca in vaše misli v Jezusu Kristusu.« (Flp 4, 7)
To si želim, Gospod, ne mir, ki ga prinese razlaga ali rešitev, ampak Tvoj mir. Takšen, ki ne zahteva, da vse razumem. Ki me ne sili v nadzor. Ki ne izhaja iz tega, da je vse urejeno. Tvoj mir prihaja kot dar. Nežen, tih, močan.
Varuj z njim moje srce, ki je včasih ranjeno. Varuj moje misli, ki včasih begajo. Naj bo vse zasidrano v Jezusu Kristusu.
Pavel nadaljuje:
»Kar je resnično, kar pošteno, kar pravično, kar čisto, kar ljubeznivo, kar je častno, kar koli je krepostno in kar koli hvale vredno, to imejte v mislih.« (Flp 4,8)
Gospod, pomagaj mi, da se ne hranim z razočaranjem, s slabimi novicami, s ciničnostjo. Pomagaj mi usmeriti pogled na to, kar gradi. Kar povezuje. Kar navdihuje. Naj tudi moje misli postajajo prostor, kjer prebivaš Ti.
»Kar ste se naučili, kar ste prejeli in slišali in na meni videli, to delajte.« (Flp 4, 9)
Gospod, ne dovoli, da ostanem samo pri besedah. Naj tudi živim to, kar berem. Kar verujem. Kar molim. Naj bo moja vera vidna. Ne kot razkazovanje, ampak kot dejanje. V nežnosti, v odločnosti, v vsakdanjih malenkostih. In potem pride zadnja obljuba — tista, ki je dovolj:
»In Bog miru bo z vami.«
Amen.
