Dobro jutro, Gospod.
Dan se začenja in skupaj z njim praznujem še nekaj več – dar poti, čudenja, narave in srečanj. Danes, na nedeljo turizma, Te želim posebej prositi, naj moje srce ostane odprto. Za Tebe. Za svet. Za ljudi, ki prihajajo in odhajajo. Za kraje, ki jih še ne poznam, in tiste, ki jih vsak dan znova spregledam.
V Psalmih je zapisano: »Kako številna so tvoja dela, Gospod! V modrosti si jih vse naredil, zemlja je polna tvojih stvaritev.« (Ps 104, 24) Ko potujem, pogosto občudujem gore, morje, gozdove, mesta in obraze, ki jih srečujem.
Naj ne pozabim, da za vsemi tem stojiš Ti. Ti si Tisti, ki je oblikoval svet z roko umetnika in z ljubeznijo Očeta.
Naj nikoli ne izgubim čudenja. Naj ne grem skozi življenje kot turist, ki gleda, a ne vidi. Ki gre mimo, a se ne ustavi. Nauči me biti popotnik, ne samo opazovalec.
Naj me vsako potovanje vodi bližje Tebi. Naj me vsako srečanje z drugim človekom spomni, da vsak nosi Tvoj pečat.
Turizem ni samo premik po krajih. Je srečanje kultur, okusov, običajev, jezikov. In je priložnost, da zgradim mostove, kjer so bili prej zidovi. Naj bodo moji koraki spoštljivi. Naj moji pogledi ne sodijo. Naj se v meni ne rodi vzvišenost, ampak hvaležnost. Da sem lahko gost in da lahko tudi druge sprejemam kot goste.
Gospod, danes se posebej spomnim vseh, ki delajo v turizmu. Gostincev, vodičev, voznikov, delavcev v hotelih in kampih, vseh, ki skrbijo, da se drugi počutimo doma.
Naj bodo njihova prizadevanja cenjena. Naj ne bodo prezrti. Daj jim spoštovanje, pravične pogoje, počitek in radost.
Spomnim se tudi narave. Gozdov, rek, morij, polj. »Pošlješ svojega duha – nastanejo; in prenoviš obličje zemlje.« (Ps 104,30) Gospod, pomagaj nam, da bi potovali tako, da obličja zemlje ne bi ranili, ampak ga ohranjali.
Da ne bi jemali brez mere, ampak spoštovali. Naj se učimo biti odgovorni turisti — tudi takrat, ko samo prečkamo domačo pokrajino.
In prosim Te za vse, ki si ne morejo privoščiti oddiha. Ki nimajo možnosti potovanja, ker jih omejuje bolezen, starost, denar ali osamljenost.
Obišči jih, Gospod. Naj čutijo, da si jim blizu, tudi če ne morejo iti daleč. Naj doživijo lepoto bližine. Naj vedo, da so del velike poti, ki ji praviš življenje.
»Vsi čakajo nate, da jim daš hrano ob svojem času.« (Ps 104, 27) Gospod, tudi jaz čakam. Hrano zame je tudi občutek smisla. Lepota. Nova doživetja. A še bolj je to Tvoja bližina. Tvoj mir. Tvoj glas, ki mi v tujem kraju reče: »Tukaj sem.« Naj Te najdem tudi tam, kjer Te ne pričakujem.
Naj bo ta dan priložnost za pot. Morda v naravo. Morda za pogovor. Morda za vstop vase. Kamorkoli grem, naj grem zavedajoč se, da nikoli nisem sam. Ti si z menoj. Ti si popotnik, ki hodi z mano, in cilj, h kateremu potujem.
Hvala Ti za svet.
Hvala Ti za poti.
Hvala Ti za vsak pogled, ki me pripelje bliže Tebi.
Amen.
