Gospod Jezus,
pripoved o svatbi v Kani me vedno znova gane. Tako preprosta zgodba, pa v sebi nosi toliko upanja. Bil si povabljen na svatbo. Ne kot učitelj, ne kot čudodelnik, ampak kot gost. Bil si tam med ljudmi. Med vsakdanjimi trenutki, kjer se praznuje, kjer se pletejo odnosi, kjer življenje teče. In prav tam si naredil svoj prvi čudež.
»Vina nimajo,« (Jn 2,3), je rekla Tvoja mati. Ni vpitja, ni panike. Samo tiha ugotovitev. Včasih je tako tudi v mojem življenju. Nenadoma zmanjka. Ljubezni. Moči. Poguma. Zaupanja. In ne vem, kaj naj storim. Ne vem, ali naj Te prosim ali naj molčim.
A Marija mi pokaže, kaj pomeni vera. Ne išče rešitve sama. Samo pride k Tebi in reče: »Vina nimajo.« In potem reče strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« (Jn 2, 5)
Gospod, včasih tudi meni zmanjka. Ne vina, ampak volje. Ne veselja, ampak potrpljenja. Ne denarja, ampak miru. Ne zdravja, ampak upanja. In takrat pride skušnjava, da obupam. Da si rečem, da ni več smisla.
A Ti si Bog, ki napolni prazne vrče. Ki iz vode naredi vino. Ki iz pomanjkanja ustvari obilje. Ne samo komaj dovolj — ampak »dobro vino do zdaj si prihranil.« (Jn 2, 10)
Ti si Bog, ki daje najboljše takrat, ko se zdi, da je vsega konec. Ko so vrči prazni. Ko ljudje ne vedo, kaj naj naredijo. Ko se zdi, da je praznik pokvarjen. Takrat prideš Ti. Ne s truščem. Ne s pozornostjo. Ampak s tiho besedo: »Napolnite vrče z vodo.« (Jn 2, 7)
In strežniki so jih napolnili. »Do vrha,« pravi evangelij (Jn 2,7). Ne na pol. Ne samo toliko, da bo zadostovalo. Ampak do vrha.
Gospod, daj, da tudi jaz napolnim to, kar imam — s tem, kar mi je na voljo. Morda je to malo. Morda je to samo voda. A ko jo dam Tebi, postane nekaj več. Ne vem, kako se zgodi. A vem, da se. Vse, česar se dotakne Tvoje besede, se spremeni.
Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, ni vedel, od kod je. »Strežniki pa so vedeli.« (Jn 2, 9) Gospod, to si želim — da sem med tistimi, ki vedo. Ne zaradi slave. Ne zato, da bi se bahal. Ampak zato, ker sem bil blizu. Ker sem Te slišal. Ker sem ubogal. Ker sem sodeloval v čudežu, četudi nisem razumel, kako se je zgodilo.
Nekateri iščejo dokaze, nekateri iščejo čudeže. A evangelij pravi: »Tako je v galilejski Kani storil Jezus prvi čudež in razodel svoje veličastvo – in njegovi učenci so verovali vanj.« (Jn 2, 11)
Gospod, naj tudi moje življenje postane kraj, kjer se praznina spremeni v obilje. Kjer se voda spremeni v vino. Kjer ljudje spoznajo: tukaj je bil Bog. Tukaj je nekaj več.
Ko mi zmanjka – Ti dodajaš. Ko obupam – Ti ustvarjaš novo. Ko nič več ne gre – Ti šepneš: »Napolni vrče.« In iz mojega ničesar nastane Tvoj dar.
Hvala Ti, Jezus, da si takšen Bog.
Amen.
