Moj Oče,
danes prihajam predte ne kot močan, ampak kot tisti, ki potrebuje dotik. Ne kot nekdo, ki vse razume, ampak kot otrok, ki se uči zaupati. Ne kot nekdo, ki ima vse odgovore, ampak kot tisti, ki si želi, da ga spremeniš – globoko, od znotraj navzven.
Gospod, včasih se mi zdi neverjetno, da me resnično ljubiš. Težko si predstavljam, da bi nekdo — še posebej Ti, ki si svet, brez napake, brez sence — pogledal v moje srce in še vedno rekel: »Moj si. Ljubim te.«
In vendar vem, da je to res. Ampak priznam, pogosto me je strah to sprejeti. Kot da si ne zaslužim Tvoje nežnosti, Tvoje pozornosti, Tvoje milosti. Zato Te prosim, pomagaj mi. Nauči me, kdo si Ti v resnici, ne kdo si po mojih napačnih predstavah.
Naj spoznam tvojo naravo, Tvoj način mišljenja, Tvojo modrost. Pokaži mi, da nisi oddaljen, hladen sodnik, temveč Oče, ki teče proti izgubljenemu sinu. Pokaži mi, da si Bog, ki ne zavrača, ampak rešuje. Bog, ki ne zlomi zlomljenega, ampak ga ozdravi. Naj Tvoje srce postane moj dom.
Gospod, pomagaj mi sprejeti Tvoje odgovore na moje molitve, tudi takrat, ko niso takšni, kot bi si želel. Ko odgovoriš s tišino, naj se spomnim, da tudi molk lahko pomeni ljubezen.
Ko rečeš »počakaj«, naj ne odidem. Ko rečeš »ne«, naj Ti zaupam, da imaš nekaj boljšega. In ko rečeš »da«, naj se zahvalim — ne samo z besedami, ampak z življenjem, ki se spreminja.
Pri Tebi najdem vedno navdih, usmeritev, sprejemanje. To potrjuje tudi Tvoja beseda. Naj se danes ustavim ob besedi:
»Ni namreč razlike med Judom in Grkom, kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo.« (Rim 10, 12)
In to mi daje upanje. Tudi jaz Te lahko kličem. Tudi meni se daješ. Tudi mene poslušaš. Ne glede na preteklost, narodnost, zasluge — moj Gospod si.
Pomagaj mi, da si to upam verjeti. Da si dovolim biti ljubljen. Da sprejmem Tvojo odrešitev — ne le z glavo, ampak s srcem.
Gospod, želim si, da moje življenje ne bi ostalo tako, kot je. Hrepenim po preobrazbi. Nočem več tavati med strahom in nadzorom. Želim živeti svobodno, globoko in resnično.
Vodi me stran od navad, ki me držijo v senci. Ozdravi misli, ki me omejujejo. Očisti srce, ki se zapira. Preoblikuj me, Gospod. Ustvari v meni novo srce in daj mi nove oči, ki vidijo Tebe.
»Ne spominjajte se prejšnjih reči, ne mislite na pretekle. Glejte, nekaj novega storim. Zdaj klije. Ali ne zaznate?« (Iz 43, 18–19)
Gospod, naj bo to res — naj klije novo. Naj zraste iz tega trenutka. Naj se danes zgodi srečanje, ne le molitev.
Dotakni se me, prosim. Naj začutim Tvojo navzočnost, ne kot neko misel, ampak kot toplino, kot mir, kot resničnost. Naj Tvoj Sveti Duh zapolni prazna mesta v meni.
Hvala Ti, da me ne pustiš, kjer sem. Hvala, da delaš v meni — počasi, nežno, a zvesto. Hvala, da sem lahko Tvoj. Danes.
Amen.
