V Bangladešu sva lahko ostala le trideset dni. Toliko, kot dopušča turistična viza. V nekaterih azijskih državah niti z besedo nisva smela omeniti kakršnokoli prostovoljstvo, dobrodelno organizacijo ali karkoli, kar bi dalo slutiti, da nisva običajna turista. Od vseh je bil Bangladeš glede tega najbolj strog. Ko sva vstopala v državo, sva na meji dobila …
Skupnost Tokai Songho, kjer sva nastanjena, je najboljši približek domu, ki ga zapuščeni otroci iz ulic Bangladeša iščejo in potrebujejo. Ampak način, kako dejansko pridejo na misijon patra Riccarda, ni tako neposreden, saj je skupnost precej odmaknjena, skoraj 3 ure vožnje od Dhake. Misijonarjevi prostovoljci se otrokom najprej približajo tam, kjer pač živijo; na železniških …
Nihče, ki je bil tisti večer v kuhinji in poslušal življenjsko zgodbo Minhaza, petnajstletnega fanta iz skupnosti Tokai Songho, ni mogel skriti sočutja in žalosti. Niti ostali otroci, ki sicer tudi sami v sebi nosijo bridke in boleče spomine. Brez očeta ‘Moja družina je bila zelo revna,’ je začel pripovedovati Minhaz, ko se je namestil …
‘Smo le ena gruča ljudi, ki se trudi preživeti,’ nama ponižno pove p. Riccardo s svojim simpatičnim nasmeškom. A to, kar sva v skupnosti Tokai videla in doživela do sedaj, je mnogo več kot le ‘gruča ljudi’. V petintridesetih letih svojega delovanja v Bangladešu je patru Riccardu uspel pravi čudež, vsaj za naju. Ni običajni …
Ulice Dake, glavnega mesta Bangladeša, so vedno polne. Za pešca celo nevarne, saj se avtobusi, avtomobili, motorne rikše, motorji in trikolesni taksisti požvižgajo na pešca, ko želi prečkati cesto ali ko hodi po nagneteni ulici. Zakon močnejšega Tako kot na cestah, tako tudi v odnosih med ljudmi, velja zakon močnejšega. Zato ni potrebno posebej poudarjati, …
