Najino delo pri razdeljevanju hrane v Parizu teče brez težav. Kombinirava ga z ostalimi aktivnostmi, ki so bolj ali manj vezane na društvo Operando, organizacijo nadaljnje poti in na pisanje.

Od kar sva na poti, sva nekaj člankov napisala tudi za druge časopise in revije, kar nama je vedno v veliko veselje. In ljudje, ki prebirajo o najinem delu, se pogosto odzovejo pozitivno. A ne vedno.

Vprašanje, ki se ponavlja vedno znova

Tokrat nameravam pisati o vprašanju, na katerega velikokrat naletiva, žal pogosto v podtonu sarkazma, neodobravanja, včasih celo obsojanja.

Ne bi se preveč poglabljal v to vprašanje, če se ne bi s takšnimi odzivi srečeval kar naprej, že pred desetimi leti, ko sem se s skupino laiških misijonarjev pripravljal na pot v argentinski misijon.

In morda se ne bi obregnil ob vprašanje, če to pogosto ne bi prihajalo prav iz ust katoličanov, torej tistih, ki razumejo (ali naj bi razumeli) pomen besede katoliško – univerzalno.

Na komentarje pod članki se, razen na našem blogu, nikoli ne odzivam. Ampak če bi se moral, bi bil moj odgovor na takšno vprašanje zelo preprost.

Bog ne obsoja in ne deli

V času svojega delovanja je bil Jezus eden najbolj liberalnih ljudi v Izraelu.

Ni se zoperstavljal grešnikom, ni obsojal prostitutk, ni zavračal gobavih, predvsem pa, svojim apostolom ni nikoli zapovedal, da se morajo pri delovanju omejiti le na Izrael.

Usmiljenje in pomoč

Veliko pa je govoril o usmiljenju, pomoči ubogim, izpolnjevanju Očetove volje in se, kot vemo, z vsem bitjem zoperstavil radikalnim farizejem – veljakom in vplivnežem tistega časa, ki so zavračali in kaznovali ‘grešnike’, če niso izpolnjevali toge in rigidne Mojzesove postave.

Nasprotoval je tistim, ki obsojajo, trudil se je razširiti in poglobiti njihov pogled. Mu je uspelo?

Pogled iz višine

Ko iz letala gledam skozi okno, je svet pod menoj bistveno manjši kot takrat, kadar stojim na zemlji. Logično. Zakoni fizike.

Iz takšne višine je hektar zemljišča dolg le en centimeter. Kaj bi dejal šele astronavt iz svoje vesoljske postaje? Zemlja s premerom enega milimetra. Vse postane celota.

Vsi smo udje enega telesa

Kako bi torej Bog lahko našo družbo videl drugače kot celostno?

V Svetem pismu o tem piše apostol Pavel. Vsi smo udje enega telesa. Eno telo, ena glava. Stvari so med seboj povezane, udje delujejo usklajeno, harmonično, vsak ud pripomore h gibanju in delovanju celega telesa. Le tako sta mogoča napredek in rast.

Kako izgleda človek, katerega glava deluje v eno smer, usta in noge pa v drugo, vam lahko nazorno pokaže kak politik. 🙂

Torej, moj odgovor na takšno vprašanje je preprost in jedrnat:

“Jezus ni nacionalist.”

Osebno ne verjamem, da bi Jezus kadarkoli, komurkoli postavil takšno vprašanje.

Človek, ki sledi klicu, bo odšel kamorkoli, pa čeprav tisoče kilometrov proč, pa čeprav v kulturo, ki je ne pozna ali mu je celo neljuba. Pa čeprav med prostitutke in homoseksualce, med begunce in pribežnike, med brezdomce, narkomane in zapornike.

Jezus ni nacionalno opredeljen. In, psst, mislim, da tudi desničar ni (ampak naj to ostane med nami).

Ubogi so povsod

Pomoči potrebne ljudi imamo povsod, seveda. Tudi v Sloveniji. In človek, ki se bo odzval klicu, bo morda pristal prav tam, pred svojim domačim pragom. Res ni treba daleč, da se sreča z ubogimi. Iskreno upam, da imajo ljudje, ki se spotikajo ob ‘pomoči tujcem’, sami polne roke dela z ubogimi doma.

Pa vseeno, Božji pogled je drugačen od našega. Predvsem pa so njegovi načrti od posameznika do posameznika drugačni.

Pomoč je vedno vzajemna

Ne le to, da Bog vztrajno kliče nas k ubogim. Tudi uboge vztrajno kliče k nam. Kako lahko stvar oporeka svojemu Stvarniku? Bog nas vedno znova povezuje med seboj. Mar to ni očitno prav v današnjem času?

Bolj kot smo si različni med seboj, bolj kot se moramo drug drugemu prilagajati, bolj postajamo odprti drug za drugega. Šele tako lahko spoznamo, kako dragoceni smo v resnici.

Naj ostanejo doma!

Tako kot pripomba o tem, da je revežem potrebno pomagati doma in ne drugod, iz istih ust prihaja tudi:

‘Pa zakaj zaboga silijo v Evropo? Mi smo drugačni, oni so drugačni, naj ostanejo tam in bo mir.’ V resnici slišiva še kaj hujšega kot to.

Cedilo papeža Frančiška

Zelo me žalosti, ko poslušava kritike na račun papeža Frančiška. Njegov poziv k odprtosti in usmiljenju do beguncev močno deli katoliško skupnost.

Ne dolgo nazaj sva se o tem pogovarjala z neko katoličanko v Parizu, še prej o enaki zadevi z nekom v Italiji.

Takole sta dejala: ‘Ne razumem in ne sprejemam tega, kar počne papež! Če bi se tako zavzemal za nas (o.p. kristjane) kot se zavzema za muslimane, bi bila situacija povsem drugačna!’

Pogled na celoto

Kdo pa pravi, da bi morala biti v teh razmerah situacija drugačna?

Tudi papežev pogled je globalen, univerzalen, katoliški. In kdo pravi, da se s tem, ko se zavzema za begunce, ne zavzema tudi za nas?

Sploh pa, ali nas Jezus res deli na takšen način, kot smo se sposobni deliti mi?

Stvari so vendar povezane! Tisti, ki potrebuje pomoč in tisti, ki pomoč daje, oba prejemata. Če seveda želita prejeti.

Bog kliče

Tako kot Bog lahko pokliče človeka na pomoč na Madagaskar ali med Nube, tako lahko pokliče tudi uboge na drug konec sveta. Recimo v našo ‘čisto, neomadeževano in globoko verno Evropo’. Zakaj to počne? Kot pogosto rečejo Argentinci: Dios sabe (Bog ve).

Pomembno je srečanje

Če končam. Ne glede na to, kje se približaš ubogemu, doma ali v tujini, povsod se srečaš z ranjenim, zavrženim, prezrtim in odrinjenim Jezusom.

In ne glede na to, kam te vodi pot, na drug konec sveta ali do osamljenega soseda, Jezus se povsod želi srečati s teboj! Zakaj tam in ne kje drugje? Bog ve. Bom vesel tudi vaših komentarjev na to temo (spodaj). Obljubim, da se bova odzvala. 🙂