Iztekajo se trije meseci, kar sva prišla v Honduras. Občutek imam, kot da bi v skupnost prišla včeraj.
Pred očmi imam dobrodošlico ob najinem prihodu, pozdrav na vratih najine sobe, sveže prepleskan zid sobe, nasmehe na obrazih asistentov in chicotov.
Spominjam se, kako sva se na začetku navduševala nad dobrodošlo spremembo v najinem življenju, ko sva po dolgem času končno spet zaživela v tako dinamični skupnosti.
Vsi ti vtisi in toliko novih izkušenj so se vsidrali v naju, in zdaj, ko se nama turistična viza izteka, bova od tukaj nedvomno odšla bogatejša.
Česa vse sva se naučila v teh treh mesecih Hondurasa, bom pisal v naslednjem prispevku, tukaj pa bom z vami delil, kako se bo najina pot nadaljevala.
Najprej to, da sva od doma že skoraj eno leto.
Glede na to, da sva na takšen način potovala že prej, ko sva se po enem letu najprej vrnila iz potovanja po Evropi, potem po Aziji in kasneje po Južni Ameriki, sva se oddaljenosti od doma nekako navadila.
Dinamika, ki nama jo nudi potovanje, sploh pa življenje in delo v različnih misijonih in skupnostih, prispeva k temu, da se osredotočaš na vsakdanje težave in izzive, in zato nimaš veliko časa razmišljati o stvareh, ki jih pogrešaš.
A vseeno pridejo momenti!
Pred očmi se nenadoma prikaže lepa slovenska narava, gozdovi, hribi, gore. Pred oči pridejo obrazi bližnjih, domačih in prijateljev. Slišiš njihove glasove in čutiš njihovo bližino, čeprav so tako zelo daleč.
Zoom klici seveda pomagajo, tudi preko videa se lahko povežeš in začutiš, a vsi vemo, da to ni isto.
Skratka, po skoraj enem letu poti se nama vsi ti občutki krepijo in verjameva, da bo kmalu prišel čas, ko bova spet preko oceana letela domov proti Sloveniji.
Na misel mi prihaja lep in resničen izrek filozofa Senece, ki je dejal:
“Domotožje je bolezen, ki jo lahko pozdravi le vrnitev domov.”
Seneca
Vendar pa je pred nama (vsaj) še ena izkušnja. Iz ene Barke bova prestopila na drugo, tokrat v Mehiko, ki je prav tako kot Honduras del Centralne Amerike.
Ja, želiva nadaljevati z delom z osebami z motnjo v duševnem razvoju. Tako čutiva in verjameva, da je takšna tudi Božja volja za naju.
Vzpostavila sva stik z Azuceno. Nisem prepričan, če sem jo v prejšnjih prispevkih omenil. Azucena je koordinatorica Barkinih skupnosti v centralni Ameriki.
Mednarodna Barka ima koordinatorje za Barkine skupnosti in hiše na različnih delih sveta. Koordinatorji na letni ravni vsaj trikrat obiščejo vse skupnosti, ki jih pokrivajo v svojih regijah in predstavljajo nekakšno vez med centralno Barko v Franciji in skupnostmi drugod po svetu.
Za Barkine skupnosti v Centralni Ameriki je odgovorna Azucena. Doma je iz Ekvadorja, a že dolgo let živi v Kanadi. Z njo se nisva nikoli osebno srečala, smo pa ves čas v stiku, in dobro pozna najino delo tukaj v Honduraški Barkini hiši.
Z njo sva prvič prišla v stik preden sva odletela v Honduras. Preko Mance Kastelic (o njej sem pisal tukaj) nama je pomagala vzpostaviti stik z Denio, odgovorno za Barkino hišo tukaj v Tegucigalpi.
Azucena torej pokriva tudi dve skupnosti, ki delujeta v Mehiki. Še pred prazniki je pisala v Mexico City in morala sva počakati na odgovor.
Odziv je prišel šele po velikonočnih praznikih. Mesto za dva prostovoljca je na voljo, pripravljeni so nama odpreti svoja vrata.
Vse je dogovorjeno, letalske karte so kupljene, 22. aprila odletiva najprej v San Salvador, od tam pa v Mexico City, glavno mesto države.
Vi, ki spremljate najino pot, boste seveda odpotovali z nama. Tudi iz Mehike se vam bova javljala vsak teden, in vam, čeprav le preko člankov, odprla vrata v drugačno življenje, navade in kulturo. Upava, da zaradi tega tudi vi postajate bogatejši.
A do odhoda v Mehiko nama je vseeno ostalo še nekaj časa.
V prejšnjem prispevku sem napisal, da bomo donacijsko akcijo za Barko v Hondurasu zaključili v nekaj dneh.
Šele v zadnjem času smo ugotovili, da je bil donacijski obrazec, preko katerega ste lahko donirali za namen, nepopoln. Ves čas je namreč manjkala možnost darovanja preko položnice.
S tem smo prikrajšali kar nekaj donatorjev, ki so doslej redno darovali tako, da so naročili položnico domov in svoj dar nakazali preko banke ali pošte.
Za napako se iskreno opravičujemo. Zdaj je na obrazcu ponovno možnost za naročilo položnice in v Operandu se zavezujemo, da bomo z akcijo nadaljevali vsaj toliko časa, kolikor je potrebno, da darujete tudi vsi, ki ste to želeli narediti po položnici.
Hvala vam za odprtost in podporo. S Silvo sva prepričana, da bomo razveselili Barko v Hondurasu in ji olajšali marsikatero breme, ki jo pesti zaradi pomanjkanja sredstev.
Svoj dar lahko nakažete tukaj.
