“Ko bomo v Tibero vrgli svoje malike, ne bomo več čutili potrebe, da bi kot vandali prestopali meje drugega”

Share on facebook
Share on twitter
Share on email

V celoti predstavljamo pogovor z laiškim misijonarjem Nacetom Volčičem, ki je bil pred kratkim objavljen na portalu Domovina, z novinarko Lucijo Čakš.

Pred dnevi smo na Domovini poročali o pismu podpore papežu Frančišku, s katerim sta pobudnika, zakonca Volčič, pod katerega se je podpisalo že več kot 800 katoličanov. Pobudnika, zakonca Silva in Nace Volčič sta v zadnjih treh letih in pol križarila po misijonih treh celin – Evrope, Azije, zadnje leto pa tudi Južne Amerike.

Probleme Amazonije in tamkajšnjega misijonarskega delovanja sta tako spoznala iz prve roke. Zato sta pravi naslov za vprašanja glede dilem, ki jih prinaša potekajoča Amazonska sinoda, vključno z incidentom v Rimu, ko so kipe staroselcev zmetali v Tibero. Ter seveda za pojasnila, zakaj se jima zdi potrebno zbirati podpise podpore za takšno avtoriteto kot je sam papež. Nace Volčič se je prijazno odzval na naša vprašanja.

Vesoljna Cerkev je dobila prvega južnoameriškega papeža in danes se zdi, da imajo mnogi predvsem na Zahodu, kjer smo glede na zgodovino in tradicijo vajeni nekakšne »evropocentrične« katoliške Cerkve, s tem težavo, predvsem zaradi različnih pogledov na to, kako se živi krščanstvo. Kako bi vi, ki imate izkušnje »globalne Cerkve«, opisali to razliko med »zahodnim katoličanom« in »katoličani tretjega sveta«?

Povsem razumljivo je, da ljudje čutimo odpor do stvari, ki so nam tuje. Je naravno in zelo človeško. Jezus je s svojim oznanjevanjem, tako drugačnim od tistega, kar so takrat verjeli farizeji in pismouki, vznemirjal in buril duhove. Celo tako močno, da je bil kaznovan in usmrčen. To govori o naši človeški naravi, o tem, kako težko sprejmemo spremembe in kako trdovratno se oklepamo znanega in predvidljivega. Za marsikoga ni hujšega kot to, da bi se ta navidezna varnost, oklepi in zidovi, ki si jih je zgradil okrog sebe, porušili. To je strah, ki lahko izzove močne in celo usodne reakcije.

Če je kaj, kar lahko z vso gotovostjo rečem, potem ko sva s Silvo tri leta potovala po misijonih, živela v 17 državah in 22 skupnostih, srečala toliko duhovnikov, škofov in na stotine vernih ljudi, je to, da je Cerkev zares vesoljna, da Sveti Duh veje povsod in da Bog še zdaleč ni omejen na Zahod, na miselnost in vrednote, po katerih živimo mi.

Razlike v kulturah so velike. O tem bi lahko govoril še in še. Ampak izpostavil bi eno, ki se meni osebno zdi ključna: zlasti v manj razvitih deželah (ki žal predstavljajo večino današnjega sveta) ljudje v glavnem živijo po principu sprejemanja. Medtem ko zahodnjaki (bogati in razviti svet) večinoma po principu zavračanja in izključevanja. Medtem, ko tisti ljudje odpirajo srce in ti podajo roko, se zahodnjaki, prav nasprotno, zapiramo; želimo ostati sami, ker nam je tako ‘lepše’ in ker se v tem počutimo preveč varne, da bi tvegali.

Za naju je to še posebej boleče, sploh ker sva se lahko na lastne oči prepričala, kako sta ta dva svetova prepletena. Koliko našega bogastva, ki ga zdaj ljubosumno varujemo, izvira prav iz tega drugega sveta, ne samo z našimi dejanji v zgodovini, ampak tudi danes. Danes morda celo še bolj! Bogastvo Zahoda v veliki meri izvira iz izkoriščanja tamkajšnje zemlje in ljudi, pa vendar so ti ljudje še vedno zmožni odpreti svoja vrata in nas gostiti kot svoje brate in sestre. Je še kaj bolj evangeljskega od tega? Mogoče ne bodo znali citirati besed iz Svetega pisma, in zakaj bi jih sploh morali? Oni ŽIVIJO te besede in mi se od njih lahko učimo. Moramo se učiti!

Razlika v načinu verovanja med nami in Južnoameričani (tako staroselci kot ostalimi) je opazna že pri samem pozdravu. Ko nekoga pozdraviš in ga vprašaš ‘kako si’, ti bo skoraj vsak Južnoameričan najprej rekel ‘Gracias a Dios! (Bogu hvala) in se šele potem pohvalil ali potožil. Za njih je nekaj samoumevnega, da je Bog nad vsem in da se mu morajo zahvaljevati za vsako stvar, v vseh okoliščinah, tako v dobrih kot slabih.

Eden izmed izrazov teh trenj je bila nedavna aktivistična akcija na Amazonski sinodi v Rimu, kjer je skupina katoličanov iz cerkve odnesla lesene kipe, ki naj bi predstavljali Mati Zemljo (oz. po nekaterih interpretacijah devico Marijo) in jih zmetala v Tibero. Kako vidva gledata na to dejanje?

Vsako staroselsko ljudstvo ima svoje simbole, ki jim pomagajo pri ohranjanju vere in tradicije. Indijanci so organsko povezani z naravo in življenjem v njej. Stvari, ki jih opažajo v naravi, tisto, kar se učijo od nje, te stvari upodabljajo. Tako kot mi na naše oltarčke postavljamo kipce svetnikov in jih včasih ‘častimo’ celo bolj kot samega Boga, ki jih je navdihoval, tako staroselci ‘častijo’ različne naravne elemente, za katere prav tako kot mi svoje stvari, verjamejo, da prihajajo od Boga. Pomagajo jim, da se z Njim povežejo. Na svoj način. Lepota rodovitnosti in rodnosti je eden od teh elementov. Sporna lesena nosečnica, ki se ji včasih priklonijo, je njihov izraz globokega spoštovanja do ženske in njene naravne zmožnosti, da svetu posreduje novo življenje.

Verjameva, da je za nas to čudno, glede na to, kako močno upada nataliteta na Zahodu in ja, tudi za Indijance je nepojmljivo, ko jim razlagava, da ima povprečna družina pri nas le enega ali dva otroka. Ne gre jim v račun. In težko jim pojasniva razloge za to, ker enostavno ne razumejo, da pri nas druge vrednote prednjačijo.

Da se vrnem h kipu, ki so ga mladi ‘katoliki’ vzeli iz cerkve in ga ponosno vrgli v reko Tibero.

Kadarkoli to želimo, cerkev gosti tudi nas, pa smo zelo nečisti, grešni, malikovalski. Se bomo zato odnesli ven in vrgli v reko? Ali pa pustili, da to stori nekdo namesto nas?

Ne. Ostali bomo notri, se pokesali pred Jezusom in pustili, da nas njegova ljubezen preobraža in dela boljše. Seveda pa lahko, tako kot farizeji, vstopimo v Cerkev, misleč, da smo popolni, da vemo več, in iz cerkve vržemo vse, kar mislimo, da je narobe, bolno, grešno, …

Namesto tega, da sodimo, smo pozvani, da najprej počistimo pred lastnim pragom, odstranimo bruno iz svojega očesa …

Ko bomo iz lastnega srca ‘v Tibero’ vrgli vse naše malike, potem mogoče ne bomo niti več čutili potrebe, da bi kot vandali prestopali meje drugega. Pomirjeni bomo s seboj, s svetom, z bližnjimi in končno bomo postali pravi kristjani.

Kako svojo vero živijo Južnoameričani? Kako jo živijo najbolj revni?

Njihova vera ne temelji toliko na razumu. Ne samo vera, tudi medčloveški odnosi. Izhajajo iz srca. Bolj kot so revni, bolj pristna, živa in goreča je njihova vera. In mimogrede, to ne velja le za Južnoameričane, tudi v Aziji in celo v Evropi sva začutila podobno.

Je paradoks, kajne? Človek bi mislil, da več kot ima, bolj hvaležen bo Bogu za njegove darove. In manj kot ima, bolj zagrenjen bo in manj bo zaupal Stvarniku. Žal je ravno obratno. Človek, ki ima veliko (pa ne bi rad posploševal, ker ne velja za vsakogar!) je v skušnjavi, da začne zasluge za svoje bogastvo pripisovati sebi. ‘Saj sem si sam prislužil, pošteno sem delal in se dobro namučil za to.’ Vse to je res, ampak brez talentov, priložnosti in idej, ki prihajajo od Boga, mu ne bi uspelo. Bog vse to daje z razlogom, ni samo sebi namen. Nekaj moramo s tem storiti. In to ni nakup luksuznega avta ali križarjenje po karibskem morju. Zakopani talenti užalostijo Boga in prikrajšajo druge ljudi, v to sem prepričan.

Po drugi strani pa ljudje, ki nimajo veliko (teh je večina), ostajajo odvisni od Boga. Ostajajo preprosti, ponižni in se s hvaležnostjo obrnejo k Bogu za vsako malenkost. In kar je še posebej pri Južnoameričanih tako izrazito, več časa namenijo odnosom in družini, saj niso zaposleni s tem, kako bodo ohranjali, varovali ali zapravljali svoje imetje.

Amazonska sinoda v veliki meri obravnava tudi okoljske teme. Zahodni katoličani živimo daleč od ekoloških »problemov« južne Amerike, povezanih z izsekavanjem Amazonskega pragozda. Kakšen odnos naj katoličani zavzamemo do ekologije in kako je ta povezan s svetovno revščino, izkoriščanjem naravnih virov, množičnimi migracijami …

O tem sploh ne bi izgubljal besed, ker sem prepričan, da se vsi še kako dobro zavedamo, kako uničujemo okolje in Zemljo. Najbolj me žalosti to, da se debate o ekologiji, pa čeprav z najboljšimi nameni in argumenti, sprevržejo v čudna politična obračunavanja, ki z ekološko problematiko nimajo prav nobene veze. O tem, kakšno naravo za seboj puščajo recimo zahodne multinacionalke v revnih deželah, ker pač tam ni okoljskih regulativ, sva veliko pisala na blogu, ko sva živela v Bangladešu in Indiji. To, da se sprehajaš ob fluorescenčno zeleni in vijoličasti reki, ker je v bližini evropska tovarna oblačil in vsa barvila spustijo v vodo, je en mililiterček tega, kar počnemo zahodnjaki v teh delih sveta. Da ne omenjam, kako prihajajo do svojega teritorija. Preprosto se dogovorijo z lokalnimi veljaki, župani ali vladnimi predstavniki, ki potem z dekreti podrejo bivališča domačinov. V bližini nove tovarne zgradijo stanovanjski kompleks, kamor potem preselijo vse te ljudi. V sobicah po 3 × 3 metre se nastani tudi po deset in več ljudi (v glavnem družine), ki imajo zdaj to srečo, da lahko delajo v tovarni in si služijo kruh. Plača seveda ni nič višja od ostalih, torej mizerna, od katere pa morajo pol plačati delodajalcu, saj pač živijo v najetem stanovanju.

In Amazonija? Ko sva se iz Brazilije peljala v Paragvaj, sva videla na tisoče in tisoče hektarjev posekanega gozda, kjer se danes izvaja težka kmetijska industrija z gojenjem ene same kulture. V tem primeru soje. Ni treba biti ekolog, da razumeš, kako močno se izčrpava zemlja na takšen način. In soja, to ‘superživilo’, ki ga s takšnim veseljem uživamo v Evropi, je pregnala prav tako tisoče staroselcev, ki so prej živeli na tem mestu, skromno in v sožitju z naravo.

Bolj kot o statistikah, ki so seveda alarmante, se moramo vprašati, zakaj nam je to tako težko sprejeti. Zakaj se recimo v Sloveniji debate o ekologiji končajo v Murglah, ne pa v Bangladešu, Amazoniji, Indiji in drugod? Je to normalno, da si označen za socialističnega ideologa, če opozarjaš na škodo, ki jo vsi skupaj delamo naravi?

V Operandu absolutno podpiramo papeža pri njegovem zavzemanju za odgovoren in spoštljiv odnos do narave. Je prav tako pomembno, kot spoštovati Boga, saj je on ustvaril zemljo in najbrž je ni ustvaril zato, da bi jo izropali, požgali in odvrgli kot ponošeno oblačilo (največ tega v zadnjih sedemdesetih letih). Vsi misijonarji po vrsti, kar sva jih srečala v teh delih sveta, so nama govorili kot pravi Frančišek: ‘Nihče (razen Boga) ni gospodar nad dobrinami. Mi smo le upravniki. Zato smo odgovorni, da ne posegamo v naravo preko naših potreb in njenih zmožnosti. Sami sebi žagamo vejo, na kateri sedimo.’

Veliko kopij se glede sinode lomi okoli možnosti, da zaradi pomanjkanja duhovnikov posvetijo preverjene starejše poročene može. Kakšno je vajino mnenje glede tega? Zakaj bi to sploh bilo potrebno? Je to res začetek konca krščanstva kot sinodi očitajo kritiki ali samo sprememba človeškega pravila, ki bo omogočila, da bodo lahko tudi najbolj oddaljeni prišli do zakramentalnega življenja?

Začetek konca krščanstva? Ne delajmo si utvar, da imamo moč uničiti nekaj, kar je začel Bog. Usmrtili so Jezusa, ker so želeli zatreti nekaj novega, a povzročili najlepšo revolucijo v zgodovini človeštva, katere del smo tudi mi. Ne podcenjujmo Boga!

Glede sinodalnega vprašanja o posvečevanju poročenih mož spet lahko deliva izkušnjo iz najinega potovanja, ko sva živela na Tajskem, blizu meje z Mjanmarjem, med pripadniki plemena Karen.

Karenci so ljudstvo s svojo kulturo in močno tradicijo, ki se bistveno razlikuje od Tajske. Tudi svoj jezik imajo. Še pred petimi leti so tam delovali tajski misijonarji, a precej neuspešno. Ne samo, da niso govorili njihovega jezika, tudi podcenjevali so jih in se nikakor niso znali poistovetiti z njimi. Vsiljevali so jim dogme in pravila, ki jih niso razumeli, od njih so pričakovali takšno versko življenje, kot ga živijo sami. Rezultat je bil razumljiv: vernikov pri nedeljskih mašah je bilo vedno manj in prišlo je tako daleč, da je moral ukrepati tamkajšnji škof.

Midva sva spoznala tega preprostega moža. Odločen, praktičen in zelo ponižen človek, ki je razumel bistvo problema. Odločil se je, da v svojo škofijo pripelje duhovnike, ki hkrati pripadajo tej plemenski skupnosti. Ekipa misijonarjev se je torej zamenjala, v vas so začeli prihajati misijonarji, ‘njihovi ljudje’, ki so natančno poznali njihovo kulturo, govorili isti jezik in jih razumeli v samem bistvu, kot jih ne bi mogel nihče drug. Ljudje so spet prihajali nazaj v cerkev in ko sva bila s Silvo tam, sva srečala lepo, zdravo, aktivno, rastočo in gorečo skupnost. Število krstov se je povečalo, več je bilo tudi mladih, nekateri celo razmišljajo o duhovnem poklicu.

Zaradi pomanjkanja duhovnikov imajo veliko vlogo pri oznanjevanju ženske, sedaj naj bi na sinodi tudi uradno nekako ovrednotili in določili njihovo službo. Kakšne izkušnje imata s terena?

Na različnih misijonih sva srečevala ženske, ki so bile aktivno vključene v delo župnije. Bodisi kot prostovoljke v kartitativnih dejavnostih bodisi kot katehistinje ali pomočnice v pisarnah. V amazonskem delu Peruja, vsaj tam, kjer sva bila midva, jih ni bilo veliko. Dejstvo je, da so družine v Amazoniji številčne, da moški pogosto zapuščajo ženo in otroke in ženske ostajajo same. Preprosto nimajo dovolj časa za pastoralo. Tiste, katerih otroci so že odrasli in samostojni, pa bi vsekakor lahko bile bolj vključene, saj bi pri marsičem lahko razbremenile misijonarje, če bi dobile to možnost in priložnost. Tudi tukaj je papež Frančišek prepoznal manjko in potrebe. Sicer pa se strinjam s papežem, da bi tudi na sploh ženske v Cerkvi morale imeti več veljave, spoštovanja in tudi pomembnejše vloge, če jim to dopuščajo okoliščine. Ženska tenkočutnost, zmožnost empatije, nežnost in iskrenost bi zagotovo uravnotežile današnjo izrazito moško, razumsko cerkveno miselnost.

Kako v kontekstu vsega tega vidita pontifikat papeža Frančiška? Zakaj se vama je zdelo potrebno, da njegova prizadevanja za prenovo Cerkve podpreta s pismom podore? Zakaj bi papež potreboval pismo podpore s podpisi, ko pa je vendar z več kot dvotretjinsko večino kardinalov, navdihnjenih s sv. Duhom izvoljeni naslednik sv. Petra na Zemlji in kot tak nedvomna prva avtoriteta strogo hierarhično organizirane rimokatoliške Cerkve?

Že pred odhodom na misijonsko pot je papež Frančišek močno pritegnil najino pozornost. Tisti občutek, da končno govoriš isti jezik in razmišljaš podobno. Ko sva ga v Rimu, v skupnosti Barka, tudi osebno spoznala, sva vedela, da Bog na nek način potrjuje najino pot. Iz Rima sva odšla naprej, v popolnem zaupanju in brez vnaprejšnjega načrtovanja poti. Eno leto Evrope, eno leto Azije, eno leto Južne Amerike, od misijona do misijona. Bog nama je odpiral vrata, papež Frančišek pa naju je s svojim zgledom potrjeval.

Papež Frančišek

Ampak bolj kot se je Frančišek zavzemal za preprosto, ponižno in k ubogim usmerjeno Cerkev, prav takšno, kakršno je utemeljil Jezus, več kritik in nasprotovanj je bil deležen. Iz različnih koncev. Kardinalom, ki so živeli zgolj za svoje kariere, se predajali luksuzu in padali iz enega škandala v drugega, je odrekel visoka mesta v Cerkvi. Ti so ga začeli napadati zaradi osebnih zamer in užaljenosti. Politiki, ki jim papež očita preračunljivost, pohlep in izkoriščanje moči, mu odrekajo podporo in ga kritizirajo, ker si, jasno, želijo nadaljevati svojo politiko brez očitkov in slabe vesti. Nekateri gospodarstveniki in vodje mednarodnih korporacij bi papeža radi utišali, ker jim očita pohlep, škodljivo poseganje v naravo in izkoriščanje najšibkejših socialnih skupin, zgolj za to, da množijo svoj dobiček.

Čeprav ima papež tudi veliko podpore, pa je glas njegovih nasprotnikov tako močan, da preglasi ostale, ki mu želijo slediti. Zato ni čudno, da so se po svetu začele pojavljati takšne in drugačne iniciative v podporo papežu. Ne samo zato, da prispevajo svoj glas in se zavzamejo za vrednote, v katere sami verjamejo. Tudi zato, da dobi potrditev papež sam. Ne pozabimo, je le človek, prvi med enakimi, ki mu je bila dana velika odgovornost in veliko breme. Potrebuje našo podporo in prav je, da mu jo konkretno izkažemo.

Naša pričakovanja in želje se potrjujejo. Ljudje vsak dan prispevajo svoje podpise podpore, ki jih bomo papežu, skupaj z odprtim pismom predali po zaključku akcije. Poleg podpisov mnogi prispevajo tudi svoje izjave, razloge, zakaj podpirajo svetega očeta. Tudi te bomo priložili. Več kot 100 smo jih že objavili na naši spletni strani in vsak dan dodajamo nove. Bolj ali manj ljudje pravijo takole: papež nam s svojim osebnim zgledom, držo, besedami in dejanji kaže, kje smo zgrešili in kam moramo iti, da bi spet živeli evangelij; veseli, preprosti, solidarni, ponižni, s spoštovanjem do sočloveka in narave.

Pravzaprav še več. Ljudje so začeli aktivno zbirati podpise v svojih župnijah, zlasti med starejšimi, ki podpirajo papeža, a niso vešči interneta, da bi oddali svoj podpis. Dobro smo zastavili in smo optimistični.

Za razliko od velike večina nas, ki beremo ta intervju, je, vsled potovanj po misijonih po svetu vajina izkušnja katolištva globalna in ne lokalna. Zaradi usihanja krščanstva na zahodu se zna zgoditi, da bodo v prihodnosti k nam hodili misijonarju iz dežel tretjega sveta, kjer je krščanstvo v porastu… Kako naj danes sodoben zahodni vernik živi svojo vero, da ta ne bo zgolj lokalna, ampak bolj univerzalna, kot je navsezadnje univerzalna narava katoliške vere in njene Cerkve?

Prav zato, ker je naša Cerkev po svoji naravi vesoljna, bi morali vsi katoliki ohraniti tudi globalen pogled, onkraj meja, onkraj lokalnega. Če bi nam to uspelo, potem bi na Boga in na njegov svet gledali drugače. Bog še vedno deluje, tudi če v Evropi nimamo duhovnih poklicev, tudi če smo mi postali mlačni in ravnodušni do vere in Boga. En polet čez lužo in hitro bi videli, da je Evropa postala ‘tretji svet’, vsaj kar se naše vere tiče. In iz (versko gledano) ‘prvega sveta’ bodo k nam prihajali misijonarji iz Azije, Afrike in Latinske Amerike. Prav je tako. Morali bi se veseliti tega. Prinesli nam bodo nekaj novega, svežega, nekaj, kar tukaj skorajda ne poznamo. Tako kot so ga prinašali nama na misijonskem potovanju, bodo tudi sem prinesli svoje srce in tisto pravo, živo vero, ki spreobrača. Ne z besedo, z dejanji.

Podprimo papeža Frančiška

Kadar je govora o veri, se meje zbrišejo. Bog ni ne Evropejec, ne Afričan, ne Azijec, tudi Poljak ni (kot se včasih pošalijo misijonarji). O Bogu ne moremo razmišljati drugače kot globalno, univerzalno. Na svet bomo morali pogledati kot na eno telo in sebe kot na ud, organ tega telesa. Če krvavi rana na roki, jo bomo povili, da se bo zacelila, ne bomo roke odrezali. Pa vendar se včasih obnašamo tako, da bi najraje odrezali vse, kar nam na svetu ni ljubo, in to odrivali proč od sebe, če le lahko in kolikor časa lahko. To ni evangeljsko. Tega Jezus ni delal. Prišel je na svet, se družil s cestninarji in grešniki. Odpuščal jim je. Obsodil je zgolj in samo tiste ljudi, ki so odrivali, izključevali, poniževali, se posmehovali in zavračali.

Če je naš pogled na svet res globalen, tako kot svet vidi naš Bog, potem nujno izginejo rasizem, ksenofobija, homofobija, seksizem, vsakršno sovraštvo. Izgine hlepenje po moči, oblasti in izkoriščanju, saj se zavemo, da morajo udje delovati usklajeno in v harmoniji, če želimo živeti v zdravem telesu. Spremenili bi naš odnos do narave, saj je tudi narava živi organizem in del tega istega telesa.

Papež Frančišek nam želi pomagati spremeniti ta pogled. Želi nam pomagati, da bi spet videli sebe, druge ljudi in Boga v pravi luči. Res nimamo razloga, da mu ne bi zaupali.

Vam je všeč, kar ste prebrali? Delite s prijatelji na Facebooku.

Deli naprej >>

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.208€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.208€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€

1 misel na prispevek ““Ko bomo v Tibero vrgli svoje malike, ne bomo več čutili potrebe, da bi kot vandali prestopali meje drugega””

  1. Odličen intervju, hvala za ves vaš trud, čas in ljubezen, ki jih delite z vsemi, ki jih srečujeta na vajini poti, Bogu hvala za vaju in za akcijo zbiranja podpisov v podporo našemu dragemu papežu Frančišku.

Dodaj odgovor za Roža Brezovar Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Preberite tudi...

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.208€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.208€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€