Ko zahodnjak tako dolgo potuje po Aziji, pride trenutek, ko določeni spomini ‘na tisto domače’ postanejo tako močni, da jih ne more več odganjati ali prezreti.

Pa zdaj ne govorim o najinih starših in prijateljih, čeprav nama tudi ti zelo manjkajo, niti ne o ostrem gorenjskem zraku, pogledu na visoke gore ali recimo vožnjo z avtomobilom (in to po desnem, ne levem pasu, kot narekujejo cestno prometni predpisi na Tajskem).

Ne. Jaz govorim o KRUHU!

Kaj bi dal za kruh!

Sam osebno, v nasprotju s Silvo, nisem prav posebej navdušen nad rižem. Moja mama se še zdaj verjetno spominja, kakšne scene sem delal kot otrok, ko je bila na mizi rižota.

Ampak pač takšna je najina pot. V Aziji je riž osnova, in ga moram sprejeti tako, kot moram sprejeti vse drugo, kar nama je poslano na pot.

No, in ko sem zadnjič po kosilu Silvi potožil, da bi dal vse na svetu za pol kilograma kruha, je Silva začela prav zanimiv pomenek:

‘Nace, se še spomniš, kje sva pojedla največ kruha?’

Vprašanje se je nanašalo na vso pot, ki sva jo prepotovala od lanskega leta, torej od Italije do Ukrajine, od Filipinov do Tajske.

‘V Litvi!’ sem izstrelil, kot iz topa. Ah, Litva. V Sloveniji imamo zelo dober kruh, ampak Litva – to je dežela kruha! Toliko različnih vrst, toliko okusov in vsaj tako pogosto na mizi, kot riž v Laosu ali na Tajskem.

‘Ja. Kje pa sva pojedla največ pic?’ je nadaljevala Silva in kviz mi je postal všeč.

V Italiji, seveda!’ In sva za nekaj minut odplavala na rimsko barko, kjer so bile pice, testenine (pa tudi odvečni kilogrami) del najinega vsakdana.

‘Točno. Kje pa sva pojedla največ boršta?’

‘Ukrajina?’

‘Ja, Ukrajina.’ In sva v mislih odletela v Kijev in Odesso.

Boršt sicer ni bil na jedilniku vsak dan, a kadar je bil, je bilo to vedno posebno doživetje.

Ne spomnim se sicer dobro, a mislim, da sva enkrat dobila celo recept zanj. Ko bova nekoč pregledovala zapiske in spominke, ga bova najbrž našla med njimi.

‘Kje pa sva spila največ kokakole?’ je vprašala Silva.

No, to sicer ni hrana, naju pa zelo spominja na čas, ko sva živela pri Roxani v Barceloni. Roxana je deklarirani odvisnik od kokakole, zato je bil v hladilniku in pred njim vedno vsaj en paket. Kokakole pač ni smelo manjkati. Spomnim se, kako razočarana je bila, ko sva nekega dne iz trgovine prinesla Pepsi.

‘Draga moja, če slučajno nista še opazila, obstaja velika razlika med Pepsi in kokakolo!’ nama je dejala, napol v šali, na pol zares.

‘Jaz ne čutim velike razlike.’ sem ji odgovoril.

‘Seveda ne! Če pa bi jo pil vsak dan nekaj litrov, tako kot jo jaz, bi ti bilo jasno.’

Od takrat naprej sva za Roxano kupovala le še kokakolo, in še danes, ko se nama kdaj pa kdaj prileže nekaj nezdravega, kupiva raje rdečo kot modro plastenko. Roxana je bila vedno zelo prepričljiva. Pogrešava jo!

‘Kje pa sva pojedla največ juh z rezanci?’

‘Vietnam’. Vietnamci jih običajno jedo že za zajtrk.

‘Največ rib?’

‘Filipini.’ In kako dobre so bile!

‘Največ žab?’

‘Hm…’ Spomnil sem se Laosa in gojišča žab na misijonu. Pred mojimi očmi se je pojavila sestra Kuan, kako v svoji redovniški obleki čepi pred mrežo polno žab in jim trosi hrano.

‘Laos!’

‘Kje pa sva pojedla največ hrenovk in pomfrija?’

Po dolgem premisleku sem odgovoril: ‘Francija!’

Ok, preden se začnete zgražati, da sva bila v evropski kulinarični prestolnici na ‘hrenovkah in pomfriju’, naj v zagovor povem, da sva bila tisti čas precej v škripcih z denarjem in časom. Poleg tega pa je bil Lidl dovolj blizu, da sva lahko redno zahajala tja.

Naj v bran vzamem tudi Zvoneta Štrublja, duhovnika, ki naju je gostil v Parizu. Tisti čas je bil v Bruslju, tako da sva bila na slovenski katoliški misiji v Chatillonu bolj ali manj prepuščena sama sebi…

In veste kaj, to so bile odlične večerje! Preproste, ampak dobre. Nisva pogrešala dragih francoskih sirčkov, dušenih zajcev ali lososovih confitov. Hrenovke in pomfri, to je to!

‘Jaaaa, Francija, se spomniš?’ se je zasmejala Silva in še nekaj trenutkov sva se spominjala najine pariške izkušnje.

‘Ok, kje pa sva pojedla največ jajc in psov?’

‘Jajc in psov??’

Ostala je le še Tajska, zato odgovor ni bil zahteven. V resnici tukaj na Mepi nikoli natančno ne veva, kakšno meso jeva. Veva le to, da je okusno in nadvse užitno.

Ampak, kaj pa če obstaja še kakšen drug razlog, da je psov na misijonu vedno manj? Ko sva prišla na Mepo, so se psi kar v tropu podili po dvorišču, danes vidiva samo še eno staro, betežno psičko, ki je imela še do nedavnega za prst debelo bolho za vratom. To je vse. Kje so ostali?

In če upoštevava dejstvo, da so psi na Tajskem (kot tudi v Vietnamu in Laosu) del kulinarike in jih hkrati lahko vidiš v tropih (po cestah in ob njih), ni težko sklepati, da sva ostale pse preprosto pojedla.

In stepena jajca. So del tradicionalne karenske prehrane, tako kot riž, na mizi vsak dan trikrat: za zajtrk, kosilo in večerjo.

Kakorkoli, ne pritožujeva se nad hrano. Tama se vedno potrudi, da je obrok tako okusen, da se človek ne sprašuje veliko o tem, kaj dejansko uživa.

Nekateri nimajo niti za riž

In ko takole premišljujem o hrani in o tem, kakšno srečo pravzaprav imamo, da so krožniki polni, ne morem mimo tega, da prav blizu naju živijo ljudje, ki so lahko zadovoljni že če si enkrat na dan privoščijo riž, kaj šele vse ostalo.

Zadnjič sem se z motorjem sam odpravil na glavno tržnico Maesota, v neposredni bližini mejnega prehoda z Mjanmarjem. Ko sem parkiral motor in se napotil proti stojnicam, je do mene stopil umazan, raztrgan in močno zanemarjen otrok.

Pocukal me je za srajco, govoril v tajščini ali mjanmarščini in z roko kazal na svoja usta. Razumel sem, da je lačen in si želi nekaj za pod zob. Pomignil sem mu in ga odpeljal do velike stojnice s hrano in sladkarijami. Nakazal sem mu, da lahko izbere karkoli si želi.

No food, money!

Prodajalka naju je smeje opazovala in očitno je bilo, da fantka dobro pozna. Z njim je izmenjala nekaj besed, potem pa mi v polomljeni angleščini dejala:

‘No food. Money…’ Ne hrane, denar, denar…

Odkimal sem in vztrajal, da bi mu rad kupil hrano. Nekoliko že poznava situacijo v teh revnih deželah. Končno tudi marsikje v Evropi ni drugače… starši pošiljajo otroke beračit, ker je pač učinek boljši. A denar gre pogosto za alkohol, droge (metamfetamin) ali hazard. Na Filipinih je bilo tega še posebej veliko.

In otroci so dobro poučeni. Če vidijo ‘faranga’, do njega malodane pritečejo. ‘Tam je denar,’ jih učijo starši.

Deček ni želel izbrati ničesar, zato sem se počasi napotil naprej. Čez nekaj minut me je spet našel in znova kazal na svoja usta.

Oprijel se je moje srajce in me vodil naprej. Ustavila sva se pri stojnici za otroke.

‘Kaj si želiš?’ sem ga vprašal in pokazal na police z vsemi mogočimi igračami.

Pokazal je na veliko, rumeno-oranžno plastično žogo, ki je visela v mreži iz vrha stojnice.

‘Žogo? Dobro, tvoja je.’ Prodajalki sem plačal 50 Bahtov (euro in pol), fant pa je hitro pograbil žogo, se mi zahvalil in stekel proč. Morali bi videti to veselje!

Spet sem se namenil po svojih opravkih. Čez slabih deset minut je moj novi prijateljček znova pritekel do mene. Žogo, ki je bila zdaj že popolnoma blatna, je stiskal k prsim. Veselo me je pozdravil, kot da bi se poznala že od nekdaj.

In zgodba se je ponovila. Povlekel me je za srajco in me odpeljal naprej. Tokrat sva se vendarle ustavila pri prvi stojnici s sladkarijami. Stal je tam, se prestopal in me sramežljivo pogledoval.

‘Bi rad kaj sladkega?’ sem mu rekel v angleščini. Seveda me ni razumel, a je dojel, da si spet lahko nekaj izbere. S prstom je potoval od vrečk z bonboni do zavitkov čokolade, od piškotov v škatlah do velikih vreč s čipsom.

Pokazal je na prozorno škatlico okroglih čokoladnih bonbonov z zlatimi ovitki.

‘Okey,’ sem se nasmehnil in pomignil prodajalki. Medtem se ji je pridružila še ena iz sosednje stojnice. Ne vem točno, o čem sta govorili, zagotovo pa je bil na tapeti otrok.

Na kolena??

Ko sem plačal in je deček v roke vzel svojo škatlico, je ena od prodajalk pristopila k njemu, in mu z resnim in strogim izrazom na obrazu nekaj ukazala.

Otrok me je pogledal in se počasi začel spuščati na kolena. Nisem mogel verjeti! V trenutku sem ga prijel za roko in ga postavil nazaj medtem ko sta se ženski na ves glas smejali. Bil sem jezen in jima (ne preveč prijazno) zabrusil, da prav nobenega klanjanja ne potrebujem.

Sem čutil kakšno zadoščenje, ko sem se vračal nazaj na misijon? Prav nobenega. V bistvu sem bil jezen na samega sebe in na družbo, v kateri živim.

Ključ je v naših rokah!

Kje smo zgrešili, da je na svetu toliko lakote in trpljenja? Kako je mogoče, da dobrine tega sveta, ki nam jih Bog vsak dan podarja in jih je dovolj za vse, niso pravično razdeljene med ljudi. Zakaj morajo otroci beračiti in se celo ponižati za stvari, ki jim sicer pripadajo?

Vsi smo del te družbe. In vsi smo odgovorni za tak položaj, pa če si to priznamo ali ne. Tudi v naših rokah so ključi do blagostanja, ne le v rokah politikov, elit ali brezbrižnih bogatašev, ki premoženje hranijo s premoženjem. Čeprav je za vsakega najlažje zamahniti z roko in bentiti čez korupcijo, leve, rdeče, mavričaste in tako dalje.

Za dolžnost gre!

Sem dober človek, če sem otroku podaril žogo in sladkarije? Ne, ne, zaradi takšnih stvari človek še ni dober.

Če vemo, da je naš krožnik vsak dan poln in če hkrati vemo, da to pripada vsakemu človeku, potem pride samo po sebi, da delimo. Ne gre torej za dobroto, gre za dolžnost!

Dolžni smo, vsaj dokler bomo živeli v sistemu, ki krivično daje in krivično jemlje, oziroma vsaj dokler bomo kot družba tiho prisegali nanj in ga sprejemali kot nujno zlo ali celo nekaj dobrega, namesto da bi znali pametno uporabiti svoj glas, svojo moč in svoj vpliv.