Vsakdo se zagotovo vsaj enkrat v življenju znajde v kriznem obdobju. Pa naj bo to izguba službe, ločitev, diagnoza hujše bolezni ali katera druga stvar, ki nas spravlja v stisko. Trenutno se zdi, kot da smo se vsi znašli v krizi zaradi koronavirusa.
O virusu se govori ogromno, nihče pa nam ne pove, kaj v resnici res drži zanj. Spletne strani so nas preplavile z idejami, kako zapolniti prosti čas med karanteno, ko smo prisiljeni k druženju s svojimi domačimi. V tem prispevku vam ne želim dajati tovrstnih nasvetov. Želim vas opremiti z dejstvi, kako se resnično lotiti krize.
Strah pred spremembami
Do krize nas pripelje sprememba v našem življenju. V neki knjigi sem pred kratkim prebrala tole: “Spremembe se ves čas dogajajo, pomembno se je naučiti sprejemati spremembe, saj se jim ne moremo izogniti, jih zaključiti.”
Koliko energije ljudje porabimo za boj proti spremembam. Pritožujemo se, se smilimo sami sebi in se sprašujemo “Zakaj se ravno meni to dogaja?”. Normalno je, da se spremembe ustrašimo, ker sprememba pomeni nekaj novega.
Ljudje se bojimo novih situacij, ker se nanje nismo mogli vnaprej pripraviti. O stvareh, ki so nam nove, nimamo izkušenj. Zato nas skrbi ali se bomo znali prav odzvati nanje, bomo znali prav odreagirati. To je normalno in prav je, da si dovolimo začutiti ta strah, nelagodje, zbeganost. Ko si priznamo svoje občutke, se bo strah zmanjšal. Seveda kriza ne bo kar izginila, če nas bo manj strah. Kako lahko torej premagamo krizo?
Na koga se lahko obrnemo
Vprašajmo se ali nam lahko kdo pomaga skozi krizo. Zelo pomembno je, da v kriznem času nismo sami. Da si poiščemo podporo. Pogosto lahko pomaga že pogovor. Lahko se pogovorimo s svojim partnerjem (če ga imamo). Morda nam ne bo znal svetovati, a pomembno je, da je pripravljen poslušati in da nas ne obsoja.
Lahko pokličemo prijatelja, ki mu zaupamo. In če se zgodi, da se po pogovoru z njim počutimo še slabše, potem se nismo pogovarjali s pravo osebo. Ne obupajte, zaupajte se drugi osebi.
Pogosto se zgodi, da nas ljudje, ki niso preživeli podobne krize, kot jo trenutno doživljamo sami, ne morejo razumeti in nam dajejo prazne nasvete. Razmislite, morda poznate koga s podobno situacijo. Če ne najdemo nikogar, se lahko obrnemo na strokovnjake, ki se poklicno ukvarjajo s svetovanjem ljudem v težavah.
Obrnete se lahko na terapevte, duhovnike, socialne delavce ali nevladne organizacije, ki nudijo pomoč v stiski. Nimate denarja ali vas je sram pred izpostavljenostjo? V tem primeru se lahko poslužite različnih SOS telefonov. V času večjih kriz, kot je naprimer epidemija koronavirusa, vam je veliko strokovnjakov na voljo tudi brezplačno. Zakaj je dobro, da pomoč poiščemo pri strokovnjaku? V odnos z nami niso čustveno vpleteni, zato bodo naš problem videli neobremenjeno in nas ne bodo nehote zasuli še s svojimi težavami.
Pisanje olajša dušo
Druga stvar, ki nam lahko pomaga je, da pišemo o svojih težavah. S skoraj vsako krizo, so povezani tudi ljudje na katere smo morda jezni, jih pogrešamo, ipd. Žal pa se z njimi ne moremo vedno pogovoriti. Dobra možnost, da si olajšamo dušo je, da tej osebi pišemo neodposlana pisma. V teh pismih res lahko napišemo vse, kar bi ji želeli povedati, saj se nam ni treba bati, da naslovnik naših besed ne bo dobro sprejel.
Nekaterim pomaga, da v takem obdobju prebiramo knjige o osebnostni rasti ali članke na to temo. V njih lahko spoznamo, kaj smo že naredili prav. S tem si bomo okrepili zaupanje vase. Zaupanje, da marsikaj zmoremo. Vedenje, da smo marsikaj že preživeli. Dalo nam bo moč in upanje, da bomo preživeli tudi to krizo. Novo pridobljeno znanje bo našo moč še povečalo.
Prisluhnimo samim sebi
Najpomembnejše je, da znamo prisluhniti sami sebi. Da si dovolimo biti to kar smo. Da si dovolimo čutiti kar čutimo, če tudi gre za “negativna” čustva. Lahko smo zadovoljni v žalosti. Lahko smo zadovoljni tudi v jezi. Določena vrsta jeze je zdrava jeza.
Zdrava jeza nas spodbuja k premikom. Zaradi zdrave jeze si upamo narediti korake v življenju, ki jih sicer ne bi naredili. Kako vemo, da nas neko “negativno” čustvo še zadovoljuje? Dokler to čustvo spremlja nekakšno vznemirjenje, dokler se dobro počutimo z njim in uživamo v svoji izkušnji, tako dolgo nam na neki ravni koristi. Takoj, ko nam postane jasno, da smo določeno čustvo izživeli, se ga poskušajmo otresti. To se zgodi kadar si rečemo: “S tem sem opravil. Nočem več tega!” Takrat nas “negativna” čustva nič več ne zadovoljujejo.
Pogovor z Bogom
Nekaterim pomaga tudi molitev. Zagotovo ima veliko moč za vse tiste, ki vanjo verjamemo. Zato v kriznem obdobju ne pozabimo nanjo. Še večjo moč dobi, kadar se priporočamo v molitev prijateljem. Zato ne odlašajmo s prošnjo. Ko se prijatelji odzovejo nanjo, dobimo občutek podpore. To je občutek, ki ga v takšni situaciji resnično potrebujemo. K molitvi sodi tudi pogovor z Bogom. Če se nam včasih kljub vsemu zdi, da smo sami, je On vedno z nami.
Kako torej preživeti krizno obdobje? Prav je, da si priznamo, da nas je strah. Poiščimo si sogovornika. Pišimo o tem kar nas teži. Dovolimo si začutiti vsa čustva, vendar ne vztrajajmo z njimi, ko nas nehajo zadovljevati.
Polona Kunstelj je zakonska in družinska terapevtka.
Ko uspešno preživimo (prebrodimo) kakršno-koli krizo, postanemo močnejši. Večja je bila kriza, močnejši in pametnejši postajamo!
Spomnim se krize izpred 70 let, ko sem začel hoditi v šolo. Učenja sem se seveda zelo veselil! V šolo sem tekal bos. Vračal sem se veliko počasneje, saj sem budno opazoval vse okrog sebe. To je bilo čudovito! Tudi hoditi k maši je bilo zelo lepo! To je bilo bos malo “težje”.
Popolnoma nekaj drugega pa je bilo takrat spopadanje z revščino. Doma sem se učil le nekaj malega. Ni bilo časa, saj je bilo potrebno napasti ovce, pripraviti drva visoko v hribu in delati z očetom, mamo in bratom na njivah. Teh nismo orali, ker nismo imeli vprežne živine.
Potem mi je bilo vedno bolje! Nekoč sem poleti šel celo v kolonijo na morju!
Postal sem univerzitetno diplomirani gradbeni inženir in sem se z res PRAVIM inženirstvom začel ukvarjati v Šempetru pri Novi Gorici. S praktičnim in strokovnim vsestranskim delom sem se kmalu spopadel v eni največjih takratnih tovarn v Srednji Evropi za proizvodnjo objektov iz samo armiranih, kasneje pa tudi prednapetih betonov. Poleg tega sem sodeloval pri obnovah po vseh štirih potresih v Posočju (leta 1976 spomladi in jeseni ter v letih 1998 in 2004 in bil odgovoren prvi dan po prvi fazi plazu visoko nad Logom pod Mangrtom, ko sem ukazal izselitev ljudi v ogroženih hišah. Naslednji dan, ko je prišlo iz prestolnice Slovenije več pomembnih strokovnjakov, sem lahko odšel na zahtevno delo z obodnim pred-napenjanjem okroglih pokončnih silosov čistilne naprave blizu Ihana.
In nato je ponoči sledila katastrofa pri povsem nepredvidljivih usodnih naslednjih DVEH fazah plazu, ko je drobirski tok v trenutku zadušil (utopil) 7 ljudi, ker jim je vodstvo Zaščite in reševanja prehitro dovolilo vrnitev v domove. Drugih zemeljskih plazov in povodnji ne bom našteval.
Imam torej toliko izkušenj, da lahko rečem:
Ta epidemija nas mora zelo spremeniti! Predvsem POENOTITI tudi za čase po zmagi nad to resno izkušnjo!
Vsakdo se mora navaditi, da si bo sam ne samo priskrbel ampak, če bo potrebno, tudi sam zase za svoje pa še za tiste, ki si sami ne morejo, pridelal dovolj hrane, ki jo je kdaj veliko bolje imeti MANJ kot preveč!
V meni je dozorel nauk: “Če česa nimaš, si prisiljen bolje razmišljati ter več in bolje delati!”
Poleg tega se držim načela: “Pomagati nekomu da, darovati mu brez zelo nujne potrebe pa ne!”