Re-vo-lu-ci-ja! Re-vo-lu-ci-ja!
Tako se je mrzlega januarja leta 2014 odzvala sto tisoč glava množica Ukrajincev na Trgu neodvisnosti, potem ko so na velikem video zaslonu sprejeli novico, da je predsednik Janukovič odklonil sklenitev sporazuma o približevanju Ukrajine Evropski skupnosti.
Krvava revolucija
Če ste spremljali dogodke v tistem času, potem veste, da se je takrat začela še ena velika revolucija v Ukrajini, ki je bila tako kot večkrat v njeni zgodovini, krvava, čeprav uspešna. Uradno so poročali o sto žrtvah protestnikov, a ljudje nama pripovedujejo o mnogo večji številki. Ko sva bila na trgu Maidan, sva lahko videla častne spomenike vsakemu od njih – tistim, katerih trupla so dejansko našli.
Holodomor – skrivni genocid komunizma
Ukrajincem zgodovina vsekakor ni prizanašala. V letih 1932 in 1933 se je zgodil eden največjih zločinov proti človeštvu, ki se mirno lahko primerja s kasnejšim v drugi svetovni vojni.
Gladomor (Holodomor, kot rečejo tukaj), se je zgodil zato, ker so ukrajinski kmetje zavračali Stalinovo politiko prisilne kolektivizacije zemljišč. Takrat je bila Ukrajina tako rekoč žitnica Evrope!
Stalinova vojska je okupirala ozemlje severnega Kavkaza, najbolj plodna polja v državi in v celotni regiji. Kmetje niso smeli pobirati pridelka, celo semena so jim zaplenili. Posledica: veliko stradanje, v katerem je po ocenah nekaterih strokovnjakov pomrlo več kot 10 milijonov ljudi!
Danes je Ukrajina drugačna, kot je bila v tistem času, a njen boj za svobodo se nadaljuje. Nekaj o tem sem pisal v prejšnjem članku, pa tudi o najinem delu na misijonu pri Marijinih sestrah v Kijevu.
Kdaj je bilo zadnjič?
Pisal sem o tem, kako sva se jim pridružila pri negi bolnih brezdomcev v eni izmed kijevskih bolnišnic. Razmere niso zavidljive, zlasti če si brez vsega, tako kot ljudje, ki smo jim prišli na proti.
Nikoli ne bom pozabil enega od njih, ki sem mu strigel lase in bril brado. Imel je uši, modrico na očesu in veliko rano na glavi. Nič neobičajnega za brezdomce, ki so pogosto tarča nasilja in medsebojnega obračunavanja na ulicah.
Medtem ko sem mu nameščal peno za britje na obraz, je drhtel, tresle so se mu ustnice in imel je solze v očeh. Kdaj je bilo zadnjič, ko je nekdo poskrbel zanj?
Pet zvezdic
Tudi Vladimir, o katerem sem pisal prejšnjikrat, mi bo ostal v spominu. Silva in sestra Barbara sta bolnike, vsakega posebej, z vozičkom vozile v kopalnico, kjer sta jih položile v toplo kad in jim pomagale pri umivanju.
Ko se je Vladimir vrnil nazaj, je bil popolnoma spremenjen. Kolegu na sosednji postelji, ki je na kopanje še čakal, je dejal:
‘Boš videl. Za pet zvezdic! In voda je topla!’
Če bi videli tisto kopalnico in kad, potem bi vam bilo jasno, zakaj je bil prizor tako zelo ganljiv.
Igorjeva zgodba
V zadnjem tednu sva s Silvo zadolžena za dve nalogi. Vsak dan se voziva v bolnišnico, od Misijona oddaljeno skoraj eno uro. Z metrojem in ‘maršrutko’ (tako rečejo tukaj avtobusu) obiskujeva Igorja, sicer Rusa, ki ima pretresljivo zgodbo.
Mimogrede, če še niste videli videoposnetka, kako izgleda vožnja z maršrutko in ‘plačevanje vozovnice’, si ga poglejte v naši Facebook skupini, ki smo jo nedavno ustvarili.
V Rusiji je bil poročen, a se je ločil. Potem je prišel v Ukrajino, kjer je živel s svojo drugo ženo. Pred osmimi meseci ga je zadela kap, tako da je obležal v bolnici, nezmožen hoditi in premikati levo roko.
Zdaj ga je zapustila še druga žena in mu ne želi pomagati pri zdravljenju, tudi finančno ne. Ostal je torej brez vsega. Edina svetla luč so naše sestre, ki ga redno obiskujejo, skrbijo za njegovo nego in močno načet optimizem.
Spet na nogah
Namen najinih obiskov je pomoč Igorju pri razgibavanju. Le tako bo počasi spet dobil moč in, če Bog da, spet lahko sam stopil na svoje noge.
Ko sva ga obiskala prvič, smo se hitro ujeli, zdaj se naju vsakič razveseli, ko stopiva skozi vrata. Žal nama je, da že v soboto odpotujeva v Odesso in ne bova mogla spremljati njegovega napredka. A trdno verjameva, da bo Igor še lahko hodil.
Dežurstva v nočnem centru za brezdomce
Druga aktivnost so obiski v nočnem centru za brezdomce. Zadnjič sem pisal o tem smelem projektu, za katerega smo tudi v Operandu odprli donacijski račun in jih z vašo pomočjo nekaj že zbrali. Do 1000€, kolikor smo si zadali, pa vseeno še nekaj manjka. Še vedno nam lahko pomagate pri tem.
V center prihajava ponoči in občasno tam dežurava vso noč, od osme ure zvečer do osme ure zjutraj, vedno še z nekom iz organizacije Depaul, nosilcem tega projekta.
Svetli zgledi
Tam sva spoznala Dimo (Dimitrija), gorečega, predanega in širokosrčnega mladega Ukrajinca. Dima je odgovoren za nočni center in je hkrati tudi prostovoljec na misijonu pri sestrah.
Pred leti je končal šolo prostovoljstva, ki jo vodi sestra Marta, in od takrat tudi on občasno obiskuje brezdomce po bolnicah in jim deli hrano po kijevskih ulicah.
Način, kako se Dima zavzema za ljudi iz ulice in kako pristopa do njih, se naju je obeh močno dotaknil. Še en svetel zgled na najini poti!
V Odesso, kamor bova odpotovala v soboto, bova torej odšla polna vtisov, prijetnih in manj prijetnih, vsekakor bogatejša za nova spoznanja in poznanstva. Naslednjič se vam torej javiva od tam.
