Vsakokrat, ko prideva v novo skupnost, določiva namen, za katerega bomo zbirali sredstva. Če naju že vsa ta leta spremljate, potem veste, kako to poteka.

V Operandu običajno denar namenimo skupnosti ali misijonarjem, ti pa ga potem uporabijo za tiste ljudi, ki najbolj potrebujejo pomoč.

Spremenili smo namen

Tudi pri misijonarjih ksaverijanih je bilo sprva mišljeno tako. Če se spominjate, smo denar najprej pričeli zbirati za računalniško učilnico, ki bi jo patri uporabljali za izobraževanje ljudi v okolici misijona.

Ampak ko sva skupaj s vincencijani, prostovoljci, ki obiskujejo najrevnejše družine v Hortolandiji, obiskala nekaj teh družin, sva vedela, da moramo namen spremeniti.

Ko je Fabio odšel

Ti ljudje živijo v tako skromnih okoliščinah in so tako močno odvisni od dobrotnikov, da niti pomišljala nisva. Namen sva spremenila in vas spodbudila k zbiranju denarja za gospo Ino in njenega sina Fabija; za družino, ki je zaznamovana z redko gensko boleznijo.

Fabio, ki je leta ležal na blazinah skromne sobice, odvisen od svoje mame, nikoli ni odšel na prosto, saj si Ina ni mogla privoščiti invalidskega vozička zanj.

Z zbranim denarjem smo torej želeli kupiti voziček, a smo tudi ta namen kasneje morali spremeniti, saj je Inin sin, tako kot pred njim njen tast, mož in hčer, umrl. Vesela sva, da je končno našel svoj mir.

Voziček za Zuldio

Ina torej vozička ne potrebuje več, ga pa je zelo potrebovala Zuldia za svojega nepokretnega sina Gilberta. Kot sem že pisal, Gilberto je že kot otrok zbolel za meningitisom. Njegovo telo je od takrat močno deformirano in iznakaženo, tudi on je popolnoma odvisen od svoje ostarele mame.

Ko sva bila pri njej prvič na obisku, nama je povedala, da sama Gilberta komaj lahko dvigne in prinese do kavča, kaj šele, da bi ga nesla iz hiše in se z njim sprehodila na svežem zraku. Voziček bi bil idealna rešitev.

Po ovinkih

Z vašo pomočjo smo ga lahko kupili, a pot do njega ni bila enostavna…

Voziček, kakršnega potrebujejo ljudje kot sta Fabio in Gilberto, mora biti popolnoma prilagojen, izdelan po meri. Zato je proces nakupa vozička lahko dolgotrajen in nikakor ni poceni.

Fabio je umrl prav v času, ko smo zanj našli primernega in že iskali možnosti, da se prilagodi po meri njegovega telesa in ‘njegove bolezni’, glede na nenadzorovane gibe, ki jih povzroča Huntingtonova bolezen.

V tekmi s časom

Po njegovi smrti smo torej celoten proces začeli znova, tokrat za Gilberta, a časa nismo imeli več veliko.

Midva sva želela, da se voziček kupi še pred najinim odhodom iz misijona. Imela sva namreč dovolj časa in vpliva, da proces nakupa in prilagoditve vozička steče hitro.

Če bi denar zgolj nakazali vincencijanom in bi oni sami nadaljevali postopek, bi zagotovo šlo počasneje.

Saj ne da ti prostovoljci niso prizadevni, dosledni in motivirani. Težava je v tem, da ima vsak tudi svojo službo, poleg tega vsak svojo družino, otroke…

Dejansko bi jim vzelo veliko časa, preden bi opravili nakup, sklenili dogovor in voziček prilagodili. Časa, ki bi šel na račun Zuldie in Gilberta, po nepotrebnem.

Pokazala se je rešitev

Ko smo klicali v Campinas, kjer izdelujejo in prodajajo vozičke, so nam povedali, da je ta lahko izdelan šele v dveh mesecih, kar je bilo po najinih načrtih absolutno prepozno.

Vendar pa so nas usmerili k človeku, ki ima doma svojo obrt z delavnico za popravilo in prilagajanje invalidskih vozičkov. Ta nam je predlagal rešitev, ki se je vsem takoj zdela odlična.

Na voljo je imel namreč en rabljen voziček, ki je bil kot nalašč primeren za Gilberta. Iz Campinasa ga je pripeljal v Hortolandijo, kar na njihov dom.

Sprva sva bila precej skeptična, saj je bil voziček videti dokaj zdelan. Nisva si znala predtavljati, kakšen bi bil lahko prenovljen. Zadnja stvar, ki sva jo želela je bila, da bi denar od vaših donacij ‘vrgli proč’ in pustili, da Gilberto še naprej ostane brez vozička.

Ugodno in z garancijo

Ampak potem, ko nam je gospod razložil postopek in povedal, kako bo voziček prenovljen in ojačan, in predvsem potem, ko je dal garancijo, da ga bomo plačali šele nato, ko ga bomo videli prenovljenega, so dvomi izginili.

Tudi cena vozička je bila privlačna. Za novega bi odšteli 5.600 brazilskih realov, kar je več kot 1000 €, za tega, vključno s prenovo, pa pol manj. Za naju je bilo to več kot sprejemljivo, saj bomo tako preostanek denarja podarili vincencijanom za pomoč drugim revnim družinam.

Po meri

Strinjali smo se. Zuldia je iz sobe prinesla Gilberta in položili smo ga na voziček. Gilberto se je spačil, kot da bi nam hotel reči: ‘A s temle me boste vozili okrog?’

Ampak moral je sedeti na njem, da je serviser lahko vzel potrebne mere in ocenil, kakšne dolžine bi morala biti blazina, kje bo nameščena zaščita in kako bo blazina oblikovana, da bo Gilberto lahko udobno nameščen. ‘Brez skrbi, Gilberto, ko boš sedel na novega, se boš smejal.’

Popolnoma prenovljen

Po dveh tednih je bil voziček nared. Točno tako kot smo se dogovorili. Znova smo se dobili pri Zuldii in tisto, kar sva videla sedaj, je bila bistveno drugačna slika.

Voziček kot nov. Stabilen, ojačan, v novih barvah in popolnoma po Gilbertovi meri. Oblazinjeno naslonjalo je bilo nekoliko vdolbeno, saj ima fant precej ukrivljeno hrbtenico in se bo sedaj lahko popolnoma prilegla sedežu. Izvrstno! Bili smo navdušeni.

To je to!

Nikoli ne bova pozabila trenutka, ko smo Gilberta znova posadili nanj. Prav zato se je poplačal ves trud.

Sprva je bil nekoliko prestrašen, saj je okoli njega stalo veliko ljudi. Ne le midva in gospod Dersiv, ki je pri vincenijanih prevzel odgovornost za ta projekt, pač pa tudi pater Lucas, ki sva ga povabila poleg, da je voziček tudi blagoslovil in še dva človeka iz servisnega podjetja.

Ampak Gilbertov obraz se je kmalu razjasnil, njegove ustnice pa razpotegnile v širok nasmeh. To je to!

Šele ko je bil Gilbert na vozičku, je serviser lahko montiral zaščitne blazine, varovalne pasove in naslonjala ob straneh.

Ampak ni trajalo dolgo, ko je mama Zuldia, po dolgem času, svojega sina lahko odpeljala na sprehod.

Končno zunaj

‘Kdaj je bil Gilberto nazadnje zunaj?’ sva jo vprašala preden smo odšli iz hiše.

‘Pred dvema mesecema, ko smo ga peljali k zobozdravniku. Pred tem pa se sploh ne spominjam,’ nama je povedala.

Tudi izraz hvaležnosti na njenem obrazu je bil nekaj, za kar se je bilo vredno potruditi. Zuldia je prišla do naju in se nama v solzah zahvaljevala.

‘Zuldia, to ni najino darilo,’ sva ji razložila. ‘To je darilo ljudi iz Slovenije, tistih, ki so slišali vašo zgodbo in jim ni bilo vseeno za vas in za vašega sina.’

In zdaj vam lahko, tako v imenu Operanda kot tudi v Zuldinem imenu, izrečeva zahvalo za vašo radodarnost in pomoč.

Tisti dan smo enemu človeku skupaj spremenili življenje!

Operando.