Nekdo bi lahko mislil, da je človek, ki je bil del zločeste kriminalne združbe, ki je bil za drogo pripravljen narediti vse – ropati, sodelovati pri umorih, celo ogoljufati prijatelje – tako globoko zabredel, da se ne bo nikoli več izkopal iz tega.

Ko sva Miltona Paniagua prosila, da z nama podeli svojo življenjsko zgodbo, je omahoval. Ne toliko zato, ker ne bi želel pričevati, ampak zato, ker ga pripovedovanje vedno tako močno vznemiri, da potrebuje še nekaj dni za umiritev.

Ampak ve, da je pričevanje njegovo poslanstvo. Z njim poveličuje Boga, ki je tako drastično posegel v njegovo življenje – prav na točki, ko je to viselo na nitki.

Ljubezen se je spremenila v jezo

‘Spominjam se, da sem že pri štirih letih želel narediti nekaj lepega in pomembnega,’ pripoveduje Milton.

‘Takrat se je ta želja nanašala na pomoč mami, ki je doma pekla kruh in pecivo, da smo ga otroci lahko prodajali na ulici. Želel sem pomagati in prispevati, da bi družina bolje živela. Mama je vložila vso svojo energijo v to delo, močno se je trudila, skrbela za gospodinjstvo, urejala račune, hranila denar za našo šolo, vse le zato, da bi nam uspelo. Močno jo spoštujem.’

Sedem otrok je bilo v družini, Milton je bil predzadnji. Oče je bil šofer tovornjaka in otroci so ga zelo redko videvali. Včasih ga ni bilo domov tudi po eno leto in več.

‘Ko je nekega dne prišel domov, je bil popolnoma pijan. Bil je nasilen in je pred našimi očmi pretepal mamo. Težko sem to gledal in v meni se je začela kopičiti močna jeza do njega. Prav od tukaj je izvirala travma, ki je precej zasukala moj način mišljenja in obnašanja.’

Bil sem nemočen

Ko je bil star 5 let, je odšel v predšolski program. Jeza, ki je tlela v malem dečku, se je začela odražati navzven.

Tepel se je s sošolci in pretepal celo sošolke. Vsaka igra, v katero se je vključil, se je končala z nasiljem. Otroci ga zato niso marali in ga nikoli niso sprejeli, kar je njegove občutke jeze in prezira le še okrepilo.

‘Tisto, kar sem takrat v resnici želel, je bil obračun z očetom. Od tistega prvega izbruha dalje je vsako leto, ko se je vračal domov, pijan trpinčil mamo, jaz pa nisem mogel storiti ničesar, da bi to preprečil.’

V internat

Star je bil šest let, ko je vstopil v prvi razred osnovne šole v Santa Cruzu in sedem let, ko ga je mama poslala v šolski internat, saj je bil, kot pravi Milton, problematičen in neznosen.

Tiste lepe in pogumne želje, da bi pomagal mami so bile že dolgo pokopane. Pravzaprav so se preobrazile v svoje nasprotje.

‘V internatu sem živel skupaj z otroci vseh starosti in vseh razredov; s tistimi iz ulice, z otroci brez staršev, s takšnimi, ki so tako kot jaz prihajali iz nasilnih družin, in posledično so imeli seveda mnoge slabe navade.’

Zbežal na ulico

Tam je spoznal starejšega fanta, ki je kadil cigarete in marihuano. Pritegnil ga je kot magnet in ga naučil kaditi. Tri leta je ostal v internatu, potem pa s prijateljem zbežal in od takrat dalje skupaj z njim živel na ulici.

Ni dolgo trajalo, ko je odkril park Arenale, kjer se je v tistem času dogajalo vse najslabše: mladi so uživali mamila, kradli, ropali mimoidoče, se pretepali. Park je postal Miltonov novi dom, kjer je dobil veliko novih prijateljev, začel uživati mamila in se naučil krasti denarnice in zlatnino od mimoidočih.

Mami v bran

‘Šest let sem živel na ulici. Star sem bil trinajst let, ko sem nekega dne na tržnici srečal svojo mamo. Odkar me je poslala v internat je nisem videl. Objela me je in jokala. Prosila me je naj se vrnem domov in naj ne skrbim glede očeta. Pogrešal sem mamo, ker sem jo imel zelo rad, tudi ulice sem bil že naveličan.’

Tisti dan, ko se je Milton spet vrnil k mami, je domov znova prišel oče. Prav nič ni bilo novega. Bil je pijan, kot vedno, in spravil se je na mamo, kot vedno. Milton, zdaj že fant, večji in močnejši, se očeta ni več bal. Zoperstavil se mu je in mu grozil, da ga bo premikastil, če mame ne pusti na miru.

‘Ampak mama me je odrinila proč, češ da tega ne smem, da je to moj oče in da ga moram spoštovati. Sprejel sem mamino željo, saj sem vedel, da ga ima kljub vsemu zelo rada, a sem še tisto noč, ob treh zjutraj, znova odšel na ulico.’

Tolpa in kokain

In to je bila tudi noč, ko je svojo jezo in željo po maščevanju prvič pregnal s kokainom – skupaj s svojim starim prijateljem iz internata.

‘Omamljeni smo odšli v disko. Tam smo spoznali neko dekle, skupaj z njo plesali in se zabavali. A ko je odhajala domov, smo ji sledili in oropali hišo njenih staršev, ukradli denar in vse, kar je bilo vrednega,’ se spominja Milton.

‘Bili smo navdušeni nad uspehom, zato smo se odločili, da oblikujemo lastno tolpo in nadaljujemo z ropanjem hiš. Potrebovali smo denar za kokain, zato smo od takrat dalje ropali, napadali ljudi, jih ustrahovali in jim kradli denar in imetje.’

Mlad in drzen

Fantje so nekje izven mesta našli veliko zapuščeno vilo. Vseh petnajst, kot jih je bilo v združbi, se je preselilo tja. Klet vile je postala njihovo zavetišče in hkrati zakladnica, kamor so prinašali denar in naropane dragocenosti.

‘Nobeden od članov tolpe ni bil starejši od trideset let. Jaz sem bil najmlajši v skupini, a kljub temu eden glavnih načrtovalcev in organizatorjev ropov. Bil sem velikopotezen in pogumen. Okoli gradu je bilo naselje ‘Plan tres mille’, sicer zelo revno, a mnogi so bili dobro situirani. Vsako noč smo ropali v enem izmed predelov tega naselja.’

Nove veščine

Bolj kot se je utrjevala in poglabljala Miltonova odvisnost od kokaina in drugih drog, več je moral zaslužiti, da je lahko vzdrževal svojo navado. Droga mu je omogočala pogum, drznost in pretkanost.

Ko je bil star 18 let, je zapustil svojo tolpo. Spoznal je namreč mnogo sterejšega človeka (45 let), ki je bil izvedenec za kraje avtomobilov. Potreboval je sodelavca, zato je Miltona povabil v partnerstvo. Pravi denar, kot mu je zatrjeval, je pri prodaji avtomobilov.

Seveda Milton ni okleval. Sprejel je njegovo povabilo in se z njim dolgo časa uril v spretnostih in znanju, ki ga do tedaj še ni imel.

Naučil se je, kako vdreti v avto, kako ga zagnati brez ključa, kako to storiti neopaženo in predvsem, kako avto prodati.

‘Sčasoma sem tudi sam postal izvedenec v kraji avtomobilov in prišel je čas, da izvedem svoj prvi samostojni rop,’ pripoveduje Milton.

‘Potreboval sem drogo, zato sem potreboval tudi denar. Ves denar sem želel zaslužiti zase, zato sem moral to storiti sam. Ukradel sem torej svoj prvi avto, ga odpeljal v naselje, kjer je še danes center za prodajo in preprodajo droge in tam avto zamenjal za štiri kilograme kokaina.’

Iz Bolivije v Sao Paulo in nazaj

To je bila nova prelomnica v Miltonovem življenju. Čas velikih in drznih korakov, ki so ga peljali le še v večjo temo in spiralo navzdol.

Njunemu partnerstvu se je pridružil še en človek, nekdanji vojak. Ta je sodeloval z drugimi bivšimi vojaki in skupaj z njimi redno odhajal v Sao Paulo, kjer so se ukvarjali izključno s krajo avtomobilov.

‘Tisti človek me je peljal na mejo z Brazilijo, kjer sem spoznal še deset drugih, vsi so bili nekdanji pripadniki vojske, tako bolivijske kot brazilske. Z njimi sem se odpeljal v Sao Paulo in tam nekaj časa nadaljeval s svojo dejavnostjo. Ukradene avtomobile smo vozili v Bolivijo in jih v Santa Cruzu menjali za drogo.’

Želja po spremembi

V Sao Paulu so imeli svojo hišo, tako da so lahko v Braziliji ostajali dlje časa. Tudi ob meji z Brazilijo so imeli hišo, kot neke vrste center za ‘uvoz in izvoz’. Tri leta so tako potovali iz Bolivije v Brazilijo in iz Brazilije nazaj, vedno z novimi in novimi avtomobili.

Tri leta so delovali na relaciji teh dveh držav. Milton ni več živel na ulici ali v kakšni zapuščeni vili. Združba je imela svojo hišo, kjer so skupaj živeli in se skupaj drogirali. Močno drogirali.

Potem si je spet želel spremembe. Star je bil dvajset let, bil je utrujen od nenehnega adrenalina, potovanja in življenja na robu. A bil je močno odvisen od mamil, za kar pa je potreboval veliko denarja. Vedno več.

O tem, kako se je Miltonova zgodba odvijala naprej, kako močno je bil v primežu droge in kako usodne in nevarne odločitve lahko terja takšna odvisnost, bom pisal v naslednjem prispevku. Drugi del njegove zgodbe si lahko preberete tukaj >>

Božič za revne in brezdomne

Denar za misijonarke ‘Fraternidad El Camino’ bomo zbirali vse dokler bova s Silvo živela na misijonu. Sestre bodo z zbranimi donacijami priredile božično praznovanje za revne in brezdomce na ulicah Santa Cruza in sicer spodobno, v dvorani, z božično pojedino in darili.

Res hvala za vse donacije, ki ste nam jih že nakazali. Za finančni dar bi se še posebej rada zahvalila slovenski frančiškanski skupnosti v Lemontu v Združenih državah Amerike.

Več o naši dobrodelni akciji si preberite s klikom na modri gumb ‘Darujte zdaj’ pod tem prispevkom.

Operando – Bog dela zdaj!