Mojca Gayen iz Kalkute: Tudi humanitarci potrebujemo počitnice

Tale zapis bo nekoliko bolj počitniški. Ob vseh težkih zgodbah, ki nas obdajajo in v katerih smo tudi sami, prav vsi potrebujemo oddih od dela. Humanitarci si le redko lahko privoščimo počitnice. 

Delo, ki ga opravljamo, od nas zahteva, da smo prisotni ves čas. Težko se najde kdo, ki bi nas lahko nadomestil vsaj za dan ali dva. Ko se torej pokaže priložnost za kratek oddih, se res zdi posebna Božja milost. 

In tako priložnost sva dobila z možem prejšnji teden, ko so v soseski praznovali največji hindujski praznik Zahodne Bengalije, to je Durga puja. 

ZAČNITE VAŠ DAN Z BOGOM

Vpišite se in vsak dan boste prejeli obljubo iz Svetega pisma – BREZPLAČNO!

.

Dekleta so šla domov, mi pa na potep

Naša dekleta so se odpravila domov ali k sorodnikom, midva pa sva želela to priložnost izkoristiti, da zamenjava okolje. Skupaj s hčerko Saro, ki je stara 10 let, smo se odločili, da se odpravimo v hribe v okrožje Darjeelinga. 

Na počitnice smo povabili tudi mojo taščo in Mousomi, mlado študentko teologije in socialnega dela, ki je brez staršev. Bili smo res pisana druščina, trije kristjani, tašča hindujka, naš šofer pa musliman.

Naša družina, študentka Mousomi in v ozadju gore Darjeelinga. Fotografija: arhiv družine Gayen

Prevozili smo okoli 1500 kilometrov in se z avtom povzpeli do višine več kot 2000 metrov. Verjemite mi, da za tak podvig, in to v Indiji, potrebuješ dobrega šoferja, pa še to ni zagotovilo, da bo šlo brez težav. 

V temi in brez zavor

Na hitrih cestah in obvoznicah smo srečali kolesarje in motoriste, ki so vozili v nasprotno smer, pešce, ki so prečkali cesto, kjer koli jim je ustrezalo, večinoma tudi ni bilo cestne razsvetljave, tako da je bila potrebna velika previdnost. 

Na hitri cesti nam je počila guma, vendar sta jo šofer in Anup suvereno in hitro zamenjala. Na poti navzdol s hribov, po še posebej strmem spustu, pa so nam zasmrdele zavore. Žal je bilo to pozno zvečer, tako da smo na ohladitev avta čakali v temi, hvaležni, da nismo bili daleč od prvega naselja in da na tistem zavoju ceste ni bilo napadalnih opic. 

V hribih je vse drugače

Ko smo se vozili po strmi cesti v hribe, smo lahko občudovali ne samo male vasice, ampak prava naselja, ki so zrasla v zelo težkih razmerah. 

Res paša za oči so bili nasadi čajevca, v vseh odtenkih zelene barve, med vrstami katerih so se sprehajale ženske, ki so z velikimi koši na ramah obirale mlade liste. Izredno težko delo, ki zahteva potrpežljivost in trpežnost. 

V nasadu čajevca. Fotografija: arhiv družine Gayen

Videli smo tudi nosače, ki na svojih hrbtih nosijo od suhe slame do plinskih jeklenk. Domačini se zdijo manj gostoljubni in odprti, kot sem tega vajena v dolini. Nisem videla veliko nasmejanih obrazov, ampak bolj kot ne trpke, zaskrbljene poglede

Radi pa izkoristijo nas turiste za kakšno dodatno rupijo, kar je pojezilo zlasti mojega moža Anupa.

ŽELITE BITI NA TEKOČEM?

Ko bomo objavili kaj novega, boste prvi izvedeli za to.​

.

Kaj bi pa jedli?

Kljub temu da smo bili pisana druščina, smo se lepo ujeli in smeha ni zmanjkalo. Nekaj iskric se je kresalo, samo ko smo se odločali, kaj bomo jedli. Moja tašča je vegetarijanka, šofer je samo ribe, ostali pa smo hrepeneli po kakšnem koščku govedine in svinjine, saj smo bili že naveličani vsakodnevnega letnega jedilnika zelenjave in riža. 

Kot kompromis smo večinoma jedli rezance, same ali v juhi, ki jih imajo zelo radi tudi domačini. Ko smo si lahko končno privoščili nekaj mesa, pa sta šofer in tašča sedela za drugo mizo in nekoliko godrnjavo pogledovala k nam. 

Noč smo preživeli v šotoru

Ko potujejo z  nami otroci, moramo biti pripravljeni tudi na kakšno nenačrtovano dogodivščino. Sara se je zaljubila v male iglu šotore, ki jih je zagledala na nabrežju reke Teeste. 

Ob njenem prigovarjanju smo se le vdali in eno noč preživeli kot pravi pravcati taborniki, z ognjem pred šotorom in pod zvezdnatim nebom. 

Tudi humanitarci potrebujemo počitnice
Noč smo preživela v iglu šotoru in izpolnili Sari željo. Fotografija: arhiv družine Gayen

Tašča je mislila, da se je svet postavil na glavo, je pa zelo uživala pri nabiranju kamnov različnih odtenkov sive in raznovrstnih oblik na rečnem nabrežju.

Nekdaj osiroteli otroci, danes uspešni ljudje

Ko smo se vračali domov, smo obiskali mesto, kjer je Anup nekaj let preživel v internatu. Po več kot tridesetih letih je tako ponovno srečal kar nekaj svojih prijateljev iz internata. Obujali so spomine in se iskreno veselili ponovnega snidenja. 

Res neverjetno je bilo poslušati vse zgodbe teh nekdanjih sirot, ki so si ustvarili lepo življenje, kljub temu da je bilo njihovo otroštvo res težko. Večina izmed njih je že zelo zgodaj izgubila svoje starše, tako da so bili povsem odvisni od dobrotnikov.

Otroštvo in mladost so preživeli v internatu, po polnoletnosti pa so morali začeti skrbeti sami zase. Postali so uspešni prevozniki, mali podjetniki, prodajalci … 

Pogrešala sem uspešne zgodbe njihovih sogojenk, vendar se je na žalost večina deklet zelo mlada poročila in postale so gospodinje. Pomislila sem na naša dekleta, ki odraščajo v mlade žene, in res upam, da bodo vztrajala, da pridejo do poklica, ki jim bo omogočil finančno neodvisnost. 

Po enotedenskih počitnicah smo se vrnili v okrilje našega doma. Tudi dekleta so se vrnila in skupaj že plujemo novim izzivom naproti …

Vam je všeč, kar delamo? Podprite nas.

Za delo, ki ga opravljamo nismo plačani; osebno plačilo ni vodilo, ki bi nas usmerjalo pri našem poslanstvu za ljudi iz obrobja naše družbe. Seveda pa brez finančnih sredstev ne bi mogli izvajati naših aktivnosti. Kliknite spodnji gumb in si preberite več.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 100,00€ One Time

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja