Zima v Kalkuti in vse kar te lahko ogreje

Ko sva prišla v Kalkuto, še nisva točno vedela, v kateri skupnosti bova nadaljevala najino služenje. Že iz Bangladeša sva poslala nekaj emailov, ampak takrat nisva dobila še nobenega odgovora.

Spet sva bila v negotovosti, spet sva morala popolnoma zaupati Bogu. V Kalkuti sva tako tri dni preživela v poceni najeti sobici, nekaj kilometrov od letališča. Vsak dan sva odšla v center mesta in iskala nove možnosti.

Odgovor iz Amerike

Ark home

Ark home (Barkina hiša), v kateri živiva skupaj s šestimi deklicami iz skupnosti.

Sestre Matere Tereze so bile ena od teh možnosti, a prav tisti dan (zadnji od treh), sva dobila odgovor pastorja Paula iz Amerike. Paula sem omenil že v prejšnjem prispevku.

Je ustanovitelj projekta First Love Ministries in njegovo sporočilo je bilo obetavno. Email je posredoval Ashi, ta pa naju je poklicala še naslednjo uro.

Prihod v skupnost

Bilo je pred božičnimi prazniki in ravno takrat je Asha s hčerjo Ashnil odhajala na letališče po svojo drugo hčer, ki je iz Mombaja letela domov. Na poti sta se ustavili pri nama, spoznali smo se in že naslednji dan sva prišla v skupnost.

Vse se je tako lepo izšlo, spet v zadnjem hipu, kot že večkrat doslej.

V božičnem duhu

Sobica naju je čakala v eni od dveh hiš (Barkin dom), v kateri običajno živi devet deklic od skupaj sedemnajstih. Ampak v času Božiča so bile vse nastanjene v glavni hiši (Dom upanja) in se pripravljale na praznovanje tega velikega krščanskega praznika.

Zima v Kalkuti in vse kar te lahko ogreje Klikni in tvitni

Glavni prostor je bil že primerno okrašen, jelka postavljena, praznično pecivo pečeno, darila za otroke kupljena, božične pesmi pa so odmevale po vseh nadstropjih hiše. Vzdušje je bilo toplo, domačno in niti mraz nam ni mogel priti do živega.

Zima v Kalkuti

Nizke temperature so naju ujele popolnoma nepripravljena. Saj ne da bi človek v tropih pričakoval le vročino, ampak tako nizke temperature kot so letos v Indiji, presenečajo tudi Indijce same.

Midva sva na pot sicer vzela nekaj toplih oblačil, za vsak slučaj, ampak za te pogoje bi morala imeti s seboj vsaj še debeli bundi, kapo, šal in rokavice, kar pa bi bilo za najina popotna ruzaka preveč.

Podirajo se rekordi

Zima v Kalkuti

Najina postelja, spalni vreči in sušilec za lase.

Če se v zimskem času nočne temperature običajno spustijo na petnajst stopinj, letos dosegajo celo osem in manj. Vremenarji pravijo, da se podirajo rekordi.

V hiši ni nobenega ogrevanja in ker je ta kamnita, je znotraj hiše hladneje kot zunaj. Vlaga dodatno prispeva, da je občutena temperatura še nižja od realne.

Prvič odkar sva na poti, sva morala na plan izvleči spalni vreči. Skupaj z dvema debelima odejama ponoči nekako zadošča.

Pripomočki za ogrevanje

Kaj pa čez dan? Kadar ne greva pomagat v glavno hišo in ostaneva v sobi, se Silva ogreva tako, da si na prenosniku vrti video z vodeno aerobiko (iz strani protestantskih voditeljic, da je vse skupaj v duhu), jaz pa si vsake toliko prižgem fen (ja, sušilec za lase).

Pisanje pomaga, vendar…

No, tudi pisanje me lahko ogreje – če imam normalne pogoje za to. Pogosto namreč izgleda takole. Napišem nekaj vrstic, ko začnejo muslimani iz glasnih zvočnikov klicati k Alahu. Počakam, da končajo in nadaljujem s tipkanjem.

Potem začno trobiti hindujci – znak, da darujejo k enemu od svojih triintrideset bogov. Spet počakam.

Vera v Indiji

Srečanje Hindujcev blizu naše hiše. V Indiji so Hindujci najštevilčnejši.

Ko se umiri, pišem dalje, a vse dokler se po cesti mimo hiše ne pripelje tovornjak.

Namesto naloženega tovora se na njem gnete vsaj petdeset moških z rdečimi zastavami in rumenim srpom v sredini. Vzklikajo komunistične parole in vpijejo sam Bog ve kaj.

In ko že mislim, da je konec, začne Silva skakati po sobi, s svojim protestantskim programom aerobike, tako da meni ne preostane drugega, kot da se naslonim nazaj in… prižgem svoj fen.

Ampak to so tiste male, drobne nevšečnosti, sredi veliko lepega in bogatega. V resnici naju lahko ogreje še toliko drugih reči!

Življenje z Bogom

Presenetilo naju je, kako močno in intenzivno v skupnosti živijo svoje versko, krščansko življenje.

Kot verjetno veste, protestanti ne obiskujejo Svete maše in ne prejemajo zakramentov, a svojo vero in odnos z Bogom vsak dan poglabljajo preko Svetega pisma, slavilne glasbe in molitve.

Strast za Njegovo besedo

First love ministries

Jutranja molitev s pesmimi na dvorišču pred glavno hišo.

Njihova vera je močna, strast za Božjo Besedo pa nalezljiva. Deklice, skupaj z Asho ali katero od učiteljic, začno dan z molitvijo.

Skupaj molijo tudi pred vsakim obrokom, ob šesti uri zvečer pa vsak dan premišljujejo ob odlomkih Svetega pisma in se pogovarjajo o njem.

V nedeljah se običajno s kombijem odpeljejo v center Kalkute, kjer stoji protestantska cerkev Assembly of God.

To seveda ni cerkev kakršne smo vajeni katoličani, ampak velika dvorana, ki sprejme več kot petsto ljudi. Bogoslužje poteka v duhu moderne slavilne glasbe in pridig pastorjev, ki so izjemno globoke, navdihujoče in življenjske.

Običajni dan v skupnosti

Potem ko deklice končajo z jutranjo molitvijo in zajtrkom, v glavnem prostoru pripravimo mize za šolski pouk.

Kot rečeno, zakonca Anil in Asha si trenutno ne moreta privoščiti dragega šolanja deklet izven svoje skupnosti, ampak v tem času na vso moč iščeta alternative in denar za šolo.

Domače šolanje

Silva poučuje mlajša dekleta. Zunaj je topleje kot v hiši.

Ker tudi za najem ‘domačih’ učiteljev ni dovolj sredstev, je v skupnosti trenutno le ena zunanja učiteljica, ki poučuje skupino starejših. Deklice so ločene glede na starost in nivo njihovega znanja.

Tudi midva poučujeva

V vlogi učiteljev sva se zato poleg Ashnil (starejše hčere) in Ashe, znašla tudi midva. Punce izjemno dobro govorijo angleško, zato nama tokrat ni potrebno učiti angleščine.

Silva pomaga skupini mlajših deklic pri matematiki, zgodovini, zempljepisu in biologiji, jaz pa vodim računalniški pouk.

Ob enih popoldan, ko se pouk konča, je čas za kosilo, počitek in razvedrilo, ob štirih pa dekleta za eno uro spet sedejo k mizam in pišejo domače naloge.

Vsi imajo radi Kako

Približno ob petih popoldan se s Silvo in skupino šestih deklet odpravimo iz glavne hiše (Upanje) v Barkino hišo, kjer poleg naju živi tudi Anilov brat, prav tako pastor.

First Love Ministries

Uncle Kaka – priljubljen pri otrocih

Kaka, kot ga kličemo, je izjemno dobrodušen, vesel, ljubeč človek – deklice ga naravnost obužujejo, saj vedno poskrbi, da je v hiši zabavno in veselo.

Kako srečne so lahko!

Ko takole ob večerih pri mizi opazujeva te živahne, simpatične otroške obraze, pomisliva, kako drugačno bi bilo lahko njihovo življenje.

Vsaka od teh deklic ima za seboj ganljivo zgodbo, vsaka od njih se je tako ali drugače morala ločiti od svojih staršev, vsaka je izgubila tisto prvotno, primarno ljubezen, ki jo lahko podarita le oče in mama.

Včasih nama Asha pripoveduje o teh deklicah in kar težko si je predstavljati, da so mnoge od njih v skupnost prišle podhranjene, umazane, zlorabljene in globoko ranjene.

Domače šolanje

Dekleta ovijajo svoje šolske zvezke s časopisnim papirjem.

Pospremimo jih v šolo

V naslednjem prispevku bom napisal pretresljivo zgodbo o Salome, ki je pri šestih letih tragično izgubila očeta in mamo ter ostala sama s svojim bratom in sestro.

Do naslednjič pa le še povabilo k darovanju za zakonca Satralkar in njunih osemnajst osirotelih deklet. Asha in Anil bi jim rada omogočila šolanje izven skupnosti, ampak sredstva jima tega zaenkrat ne dopuščajo.

Tudi če ne bomo zbrali dovolj za plačilo šole vsaki deklici posebej, pa lahko zanje prispevamo vsaj nekaj.

Cilj, ki smo si ga postavili, je 1000€ in sicer do konca meseca februarja. Najlepša hvala tistim, ki ste že nakazali svojo donacijo in že vnaprej hvala vam, ki jo še boste. Za prispevek kliknite tukaj >>

Nace Volčič

Preberite tudi