Vsakih 9 minut zlorabljena ena deklica

Marijina zemlja korak dljeČeprav sva s Silvo že pred dnevi zapustila Kalkuto in po skoraj enem letu potovanja po Aziji končno spet pristala v Evropi, bom v tem prispevku kljub temu z vami delil nekaj lepih izkušenj zadnjih dni Indije.

Še pred tem pa se bom posebej zahvalil ekipi #DeliJezusa, ki je pred časom v zavodu sv. Stanislava v Ljubljani organizirala ogled filma Marijina zemlja (v sklopu akcije Korak dlje).

Ker je imela njihova akcija tudi dobrodelno noto, so se odločili, da bodo del zbranih prostovoljnih prispevkov namenili našemu društvu Operando.

Marijina zemlja – Marijin blagolsov

Pred kratkim smo prejeli njihov dar v višini 1.170€ – denar, ki ga bomo namenili projektom za ljudi iz skrajnega roba družbe.

Ob poslani donaciji so napisali tole:

‘Ko smo pred enim letom prvič videli film Marijina zemlja, nas je tako navdušil, da smo takoj vedeli, da ga želimo razširiti tudi v našem domačem prostoru. Upali smo, da bo dobro sprejet, a premiera filma je presegla naša pričakovanja. Hvaležni smo, da se je film dotaknil mnogih src, in verjamemo, da se jih bo v prihodnosti še več. Neizmerno pa smo tudi veseli, da so se gledalci premiere tako lepo odzvali na naše povabilo, da si upajo iti korak dlje in biti dobrodelni ter da darujejo za društvo Operando, ki dela velike stvari za tiste najbolj pomoči potrebne ljudi.’

Hvala ekipi za dar in hvala Bogu za tako obilen blagoslov!

Luč upanja

V vasi Piali blizu Kalkute, le slabe pol ure vožnje proč od skupnosti First Love Ministries, se nahaja velik izobraževalni center Piali Ashar Alo (Luč upanja).

Center je namenjen izključno deklicam iz revnih družin, ki jih starši niso mogli vpisati v katero od državnih šol. Na ta način daje upanje otrokom, ki bi sicer ostali doma.

Mojca in Anup

Zakaj pišem o tej šoli? Zato, ker jo je ustanovila in jo že deset let vodi Slovenka, Mojca Gayen, skupaj s svojim možem Anupom.

Vedela sva, da blizu Kalkute živi in deluje neka Slovenka, a sva nekako prej prišla v stik z Asho in Anilom, tako da se nisva vključila v njihove šolske projekte – čeprav so prostovoljci v centru vedno zelo dobrodošli in potrebni.

Ampak Mojco prav dobro poznata tudi Asha in Anil, saj včasih prideta na obisk v skupnost, redno pa se srečujejo tudi pri nedeljskih bogoslužjih v protestantski cerkvi Assembly of God’s Church.

Nasvet zahodnjaka

Luč upanja

Mojca in Anup pri vhodu v šolo ‘Luč upanja’

Z Mojco sva prvič stopila v stik, ko je Silva zbolela za neko virozo in sva potrebovala nasvet glede zdravil in možnosti posvetovanja z zdravnikom.

Ker že dolgo let živi v Indiji in ima kot zahodnjak izkušnje z indijskim zdravstvenim sistemom, je bila prava oseba za odgovore.

Mojca Gayen

Tudi Mojca je bila včasih prostovoljka. Že v srednji šoli je pomagala v Zavodu Janeza Levca, ko pa je končala študij psihologije, je prostovoljno vodila razne mladinske delavnice in svetovala na telefonu TOM.

Kasneje je delala tudi v tujini. Najprej v Bocvani (Afrika) in potem v indijski šoli v Kalkuti. Tam je spoznala Anupa, ki je bil kot prostovoljec zadolžen za koordinatorstvo. Zaljubila sta se, poročila in si ustvarila družino.

Anup Gayen

Anup prihaja iz zelo revne družine. Brez pomoči sponzorke iz Švedske, ki je 14 let financirala njegovo šolanje, nikakor ne bi mogel opraviti niti osnovnega šolanja.

Vsakih 9 minut zlorabljena ena deklica Click To Tweet

Tako pa se je kasneje izučil za mehanika, hitro dobil službo in cele dneve težko garal, da je tudi svojemu bratu in sestri pomagal do višje izobrazbe.

Anup je svojo hvaležnost za podarjeno priložnost želel izkazati tako, da bi na podoben način pomagal tudi drugim revnim otrokom.

Luč upanja

Vsaka učenka v šoli dobi topel obrok v času kosila.

Malo denarja, veliko izkušenj

Njegove sanje so se uresničile, ko sta z Mojco ustanovila šolo Luč upanja.

Začetki so bili težki in polni preizkušenj. Tako rekoč brez denarja, z bornimi prihranki in malim otrokom v naročju. A imela sta motivacijo in veliko željo. In imela sta izkušnje.

Anup je imel praktične in življenske izkušenje, saj je bil nekoč v podobnem položaju kot večina otrok, ki sta jim želela pomagati.

Mojca pa je imela psihološko in pedagoško znanje, ki ga je lahko uporabila pri poučevanju in snovanju izobraževalnih programov.

Pomoč iz Nemčije

Očitno so se njune želje lepo pokrivale s tistimi, ki jih je imel Bog za njiju.

Nemška fundacija CED, ki financira podobne projekte v deželah tretjega sveta, je podprla njuno prizadevanje in jima finančno pomagala zgraditi lastno šolsko poslopje.

Zakaj deklice?

Luč upanja

Jutranji pozdrav – pred začetkom pouka

Šola je namenjena deklicam, ker so te v indijski družbi dejansko najbolj ranljive. Če so izobražene, pravita Mojca in Anup, je bistveno manj možnosti, da postanejo žrtve zlorab.

Mimogrede, ste vedeli, da je v Indiji po nekaterih statističnih podatkih vsakih devet minut zlorabljena ena deklica, bodisi zasužnjena, prodana ali prisiljena v prostitucijo?

Za stabilno in varno družbo

Če si to skušamo predstavljati praktično, nas lahko zaskeli. Vprašajmo se, kaj smo počeli v zadnji uri, ko je bilo v Indiji zlorabljenih vsaj pet punčk… Hm, človeka morda celo zamika, da bi počel kaj drugega.

Poleg tega pa Mojca in Anup dobro vesta, da izobražena dekleta pripomorejo k bolj stabilni in varni družini, njihovi otroci pa imajo zato večje možnosti za lepšo prihodnost.

Denar za družino

Pravzaprav vsako dodatno leto šolanja omogoči ženskam 10 do 20 odstotkov več dohodka, od katerega večino vložijo nazaj v svojo družino. Pri moških je to drugače.

Luč upanja

Mojca je polno zaposlena z vodenjem šole, a pogosto je tudi v vlogi učiteljice.

Samo eno leto šolanja več od povprečja zniža umrljivost otrok za 5 do 10 odstotkov.

Izobražene matere vsaj 50 odstotkov bolj pogosto cepijo otroke proti boleznim, pogosteje se poročajo z izobraženimi moškimi in se znajo upreti nasilju.

Na obisku v šoli

Na dlani je torej, da je šolanje deklet v Indiji velikega pomena, zato je delo Mojce in Anupa zelo dragoceno.

Danes šola gosti 134 deklic in skupino požrtvovalnih učiteljic in prostovoljcev. Nekega dne sva šolo obiskala tudi midva. Bila sva prijetno presenečena!

Delo slovenskega arhitekta

Moderno in veliko poslopje sredi vasi, obdana s kmetijskimi površinami, ribniki, mangovci in zelenjem. Šolo je zasnoval slovenski arhitekt in je zanimiva tudi iz tega vidika.

Od vsega se nama je zdel najbolj zanimiv odprt tip učilnic – zgolj s tremi stenami.

‘To je ideja arhitekta,’ nama je povedal Anup. ‘In izkazala se je za zadetek v polno. Indijski otroci, še posebej tisti iz vasi, se v zaprtih prostorih ne počutijo dobro.’

Navajeni na odprto

Luč upanja

Anup ob pogovoru z mamo, ki želi svojo hčer vpisati v šolo

V Indiji se večino stvari dogaja na prostem, celo umivanje in opravljanje potrebe.

Zahodnjaku, ki je vajen svojega intimnega prostora, ‘za zaprtimi vrati’, se to lahko zdi nedoumljivo, pa vendar, otroci se v šoli počutijo kot doma in jo radi obiskujejo.

Z odpritmi učilnicami so rešili tudi ekonomski izziv stroška elektrike. Ker je vedno veliko svetlobe, montaža svetil sploh ni potrebna. Tudi vroča poletja so za deklice znosnejša.

Mojca in Anup sta prijetna družba, prav tako njuna otroka, Sara in Izak. Povabila sta naju k sebi domov na kosilo, kjer se je Anup izkazal tudi kot odličen kuhar. Pripravil je tako okusen obed, da se je bilo prav težko odtrgati od krožnika.

Indijski okusi

Ko že omenjam hrano, indijska kuhinja naju je popolnoma navdušila!

Hrana je drugačna od tiste, ki sva je bila vajena v drugih azijskih državah. Značilni rotiji (nekvašen kruh), daal (jed iz leče), ki ji pravijo tudi ‘hrana za reveže’, riž, ribe, meso, običajno vse močno začinjeno z rdečim čilijem in veliko karija.

Kalkuta hrana

Hrana je odlična. S Kako sva kupovala ribe pri preverejenem ribarju.

V tem mesecu sva pojedla toliko karija, da je kar puhtel iz naju. Telo se je vonja znebilo šele nekaj dni potem, ko sva prišla v Italijo in ‘piščančji curry’ začela nadomeščati z italijanskimi makaroni in origanom.

Jedilni pribor na stran

In še nekaj je zanimivo. Ne je se s palčkami, kot drugod v Aziji. Ne je se niti z žlicami, vilicami in noži, kot smo vajeni na zahodu.

‘Zakaj pa ima človek roke?’ mi je nekoč dejal eden od pomočnikov v Ashini skupnosti.

Indijci jedo z rokami in izkušnja je res prvovrstna in pozitivna (vsaj za naju). Nekateri zahodnjaki v Indiji se tega težko navadijo (Mojca denimo še danes je s priborom), drugi pa to hitro osvojijo.

Tudi danes bi vilice in nože pospravil v predal in jedel samo z rokami, če me ostali okrog mize ne bi gledali čudno – v Evropi se pač držimo bontona.

Kalkuta hrana

Priprava čevapčičev za najin poslovilni piknik z žarom.

Indijci po drugi strani pravijo (in jaz lahko samo pritrdim), da je okušanje hrane bolj pristno in prvinsko, če jo v usta potisneš z roko namesto s kovino.

Iz Kalkute v Rim

V naslednjem članku bom pisal o tem, kako sva zopet zaplula z ‘Barkači’ v rimski skupnosti Barka in kakšni so najini načrti za nadaljevanje poti.

V Operandu smo se odločili, da bomo denar za skupnost First Love Ministries zbirali do konca meseca februarja, oziroma toliko časa, dokler ne dosežemo zastavljenih 1.000 €. Ne manjka nam več veliko!

Kliknite tukaj, če bi nam pri tem radi pomagali.

Nace Volčič

Preberite tudi

1 Response

  1. Slavc

    Razmišljam, kako bi lahko vsaka župnija imela misjon v kakem revnem kraju, četrti.. Farani bi se na tak način bolj poistovetili s projektom in ga tudi bolj proaktivno spremljali in osmislili svojo župnijo. Samo uboga Slovenija ima 250 občin, če bi vsaka od teh občin “posvojila” kakšen ubog kraj ali skupnost širom sveta. Bi bil svet lahko lepši, z več upanja.. Tudi Slovenci bi imeli lahko na ta račun več svetlobe v sebi, Saj je naš kruh to kar je bil za Jezusa; izpolniti voljo Očeta.

    Nace in Silva, želim vama, da bi zbrala zadosti sredstev za misjone, kot npr. radio Ognjišče za Ukrajino. Hkrati pa bodita še naprej zgled župnijam na slovenskem, da se le kaj nalezemo vaših misjonarskih radosti od vas.

Leave a Reply

>