Včasih moraš zapustiti hišo, da lahko prideš domov

4dbvyix2

Norcia – mnogi so izgubili svoje domove

Nekaj je, če te zjutraj zbudijo zvoki fantov in deklet v hiši, nekaj drugega pa, če te iz postelje vrže potres.

Italija se je stresla

Prvega potresa, ki se je zgodil pred tednom dni nisva čutila, ker smo bili takrat v kapeli pri maši. Drugega, v nedeljo zjutraj, pa sva oba s Silvo močno občutila. Stresle so se omare in postelja, na nogah sva bila tako hitro, kot še nikoli prej.

K sreči je zemlja prizanesla Rimu, žal pa ne dve uri oddaljeni Norcii, katere hiše, poslopja in cerkve, so se zrušile kot hišice iz kart. Ob osmih zjutraj smo gledali poročila in pretresljive posnetke ljudi, ki so v nekaj minutah izgubili svoj dom, nekateri tudi življenje.

Znano je, da je Italija zelo potresno območje, zlasti predeli Lazia in Umbrie, od koder sva se vam javljala na začetku najinega potovanja. Se spominjate Perugie? Kar trije potresi od takrat, ko sva se potepala po tem mestu.

Včasih moraš zapustiti hišo, da lahko prideš domov Click To Tweet

V Božjih rokah

L'arche Il Chicco

Zadnja dela pred ponovnim odprtjem Il Chicca

Oba s Silvo moliva za ljudi, ki so ostali brez vsega in sva hvaležna tistim, ki so jih sprejeli pod svojo streho. V Božjih rokah smo, in to nas včasih tudi pretrese. Le Bog ve, zakaj je tako, dejstvo pa je:

Na tem svetu vse mine, le Bog je neminljiv! Zgradimo in se zruši. Ponovno zgradimo, spet se zruši. Človek bi lahko pomislil, da je naše delo brez pravega pomena. Zakaj bi gradil, če pa se podere?Ima sploh smisel?

Ima sploh smisel?

Morda pa bistvo našega dela ni v tem, kar naredimo oziroma dosežemo (čeprav je seveda vedno nagrajujoče in navdihujoče pogledati nekaj kar človek sam ustvari). Kaj pa če je smisel v procesu samem?

Medtem ko ustvarjam, sodelujem z Bogom. Ta mi daje navdih. Medtem ko gradim, sodelujem z drugimi ljudmi, ki mi pri tem pomagajo. Gradijo se odnosi in spletajo vezi, ki spreminjajo srca. Ustvarjam, se učim in rastem. Vse to ostane v meni za vedno. Nekaj, kar noben potres, nobena poplava, noben požar, prav nobena sila na tem svetu ne more uničiti!

L'arche Il Chicco

Tiziana – prevzela bo odgovornost za tretjo hišo

Tudi fantje in dekleta so zapustili svojo hišo

Svojevrsten ‘potres’ so nekateri fantje in dekleta v skupnosti doživeli pred slabim letom, ko so zaradi finančne stiske morali zapustiti hišo ‘Il Chicco’ in se preseliti v hišo ‘Ulivo’, v kateri sva nastanjena tudi midva s Silvo. Se spominjate tega zapisa?

V celotni skupnosti so tri hiše, v katerih živijo asistentje skupaj z osebami z motnjo v duševnem razvoju. Tisti čas so iz tretje hiše (Il Chicco) v Ulivo prišli Fabio, Lucia in Maria. Vse do zdaj se nisva prav dobro zavedala, da so v tej hiši v resnici gostje, njihov pravi dom je ‘Il Chicco’.

Nazaj domov

In včeraj je končno napočil dan, ko so se po dolgem času spet lahko vrnili domov. Pisal sem že o tem, da sva bila s Silvo, poleg nekaterih drugih asistentov, zadolžena za pripravo in urejanje hiše, kamor se je končno lahko vrnilo naših šest ‘pribežnikov’ (trije tudi iz hiše La Vigna).

Slavje, kot se spodobi

In Barka ne bi bila Barka, če se tudi za to priložnost ne bi pripravilo posebnega slavja. V resnici je to pomemben dogodek za vse, ne le za tiste, ki se bodo končno vrnili ‘domov’, saj se bosta obe hiši la Vigna in l’Ulivo, občutno sprostili in razbremenili. Moram priznati, da se je gneča v hiši pošteno občutila, dela je bilo veliko, tudi asistentje so bili precej obremenjeni.

Veselje in žareči obrazi

Kakorkoli, napor, ki smo ga vložili v pripravo hiše se je dobro poplačal s tem, ko sva lahko videla sijaj v očeh fantov in deklet. Fabio je kar žarel. Stal je pri vratih hiše in vsakega gosta objel, z velikim nasmehom na obrazu. Fabio sicer ne govori in ne sliši, a v srcu še kako dobro ve, kaj pomeni imeti svoj dom.

L'arche Il Chicco

Paolo – če je glasba, ga niti potres ne premakne

Vsak spet v svoji sobi

Tudi drugi so se zelo hitro spet udomačili. Ko sva vstopila v hišo, so bili bolj ali manj vsi v svojih sobah – po dolgem času. Paolo, fant z Downovim sindromom, je sedel na stolu pri postelji in zatopljeno poslušal najljubšo glasbo. Iz sobe ni prišel niti potem ko se je slavje pričelo.

Tudi Maria je nemudoma začela s svojim priljubljenim programom – s skrivnimi obiski sobic drugih oseb, na lovu za različnimi predmeti, ki postanejo njene igrače.

Hišni asistenti znajo povedati veliko zabavnih zgodbic o njenih ‘ulovih’. Tudi v najini sobi je bila večkrat na obisku. Pokrovček zobne kreme in Silvin glavnik sem enkrat še pravočasno uspel rešiti iz njenih rok.

L'arche Il Chicco

Vittorio opozarja na nepopolnosti

Popolno pa vseeno ni

Vittorio, fant iz La Vigne je bil prav tako vesel svoje sobe. Tudi on ne govori, a z vzkliki in gestami, ki so prav prisrčni in zabavni, zna povedati in izraziti vse. Vitto je vedno zelo resen in pozoren na vsako malenkost, ki se zgodi okrog njega. Je človek reda, stvari morajo biti na svojem mestu.

Ko je vstopil v svoj prostor, je takoj opozoril na eno lončnico, ki je bila pomaknjena nekoliko bolj na levo, kot pred slabim letom. Takoj jo je popravil. Ko nama je pokazal svojo sobo, seveda ni pozabil opomniti na odlomljen delček lesa na vratih omare.

Na tem svetu vse mine, le Bog je neminljiv! Click To Tweet

Sicer v hecu, a vseeno resno, sem mu zagotovil, da bom stvar nemudoma sporočil Marcu, odgovornemu za skupnost. Potem je bil bolj miren. A ko se je usedel na svojo posteljo, sva oba s Silvo lahko opazila sproščenost in dragocen nasmeh, ki je pri njemu vedno tako zelo redek.

L'arche Il Chicco

Fabio – tako srečnega ga že nekaj časa nisem videl

Malo domotožja

Ob tem, ko sem opazoval veselje fantov in deklet ob vrnitvi domov, sem se spomnil na to, da sva s Silvo od doma že več kot osem mesecev. Ja, v tistih trenutkih sem prvič, odkar sva na poti, začutil domotožje.

Spomini na poznano, na prijatelje, bližnje in dom. Pogled na Kamniške Alpe, sprehod po Kranju, obisk staršev in starega očeta, vse tisto, kar mi je blizu in ljubo.

A najina pot še ni končana. Do meseca marca naslednje leto, ko za nekaj časa prideva v Slovenijo, bova obiskala še kar nekaj mest in ljudi. Ukrajina, Litva, Poljska… Pot je še dolga.

Poklicani iz udobja

L'arche Il Chicco

Riccardo, Nace in Daniele, včasih je čustev tudi malo preveč 🙂

Bog dela, kajne? Včasih nas pošlje iz območja varnega, proč od doma, stran od domačega in znanega. Ne glede na to, ali je razlog potres, finančna stiska ali klic po misijonu, vedno ima za nas pripravljeno nekaj boljšega ali drugačnega. Nekaj, kar potrebujemo, pa se morda tega niti ne zavedamo.

Ampak tako kot Izraelcem v puščavi, med Egiptom in obljubljeno deželo, nam stoji ob strani in kaže pot do našega pravega Doma. Operando.

Nace Volčič

Mnogi imajo v življenju manj sreče kot mi. Pomagajmo jim!


Denar zbiramo za gospo Ino in njeno družino blizu misijona Ksaverijanov v Sao Paulu. Bolezen ji je vzela moža in hčer, njen sin je na pragu smrti, vnuk pa na poti usodne bolezni. Živi v revščini. Z denarjem ji bomo kupili invalidski voziček, zdravstvene pripomočke in vse, kar potrebuje za dostojno življenje. Več o njeni zgodbi >>

Preberite tudi

2 Responses

  1. Janez

    Hvaljen Jezus in Marija. Bogu hvala za vajino izkušnjo. Kot pravi Sirah:

    Človek, ki je mnogo potoval,
    je mnogo spoznal, kdor je veliko izkusil,
    bo pametno govoril.
    Sir 34,9

    Domotožje po domu srca, Srca, ki je v Srečanju Doma. kratek stih

Leave a Reply

>