040 830 169 (Jolanda)

V Hanoiu med gobavci

Resnična zgodba. V neki vasi blizu Hanoia je bil gobav človek. Odkar se piše zgodovina, so gobavci odrinjeni iz družbe, zaznamovani in obsojeni. Bolezen, za katero mnogi še vedno verjamejo, da je prekleta, oboleli pa da so nevarni in nevredni ‘normalne’ družbe.

Pripravljen za sežig

Bolnišnica za gobavce

Vasica gobavih, z bolnišnico, zdravstvenim osebjem in eno samo požrtvovalno sestro, ki živi med njimi.

Ljudje na vasi so tega gobavca izgnali v bližnji gozd in že pripravili vse potrebno, da ga sežgejo, tako kot to pogosto naredijo na vasi kakršna je ta v Vietnamu.

Nesrečnika je rešil lokalni zdravnik, ki zdravstveno oskrbuje ljudi na vasi.

Poklical je sestro Xuan, ki že trideset let živi in dela med gobavimi bolniki, v centru za gobavce, uro proč od glavnega mesta Vietnama.

Sestra se je z avtom odpeljala v vas, našla gobavca in ga pripeljala v skupnost, na varno. To ni dogodek izpred tristotih let. Zgodilo se je pred nekaj leti.

Srečanje z jezuitom

Najino delo v vietnamskem vrtcu se je zaključilo. Tridesetdnevna viza se nama je iztekala in če bi jo želela podaljšati, bi morala skozi dokaj zapleten in drag proces. Odločila sva se, da pot nadaljujeva v Laosu.

A preden sva dokončno zapustila Vietnam, sva vzpostavila stik z jezuitom Khanom Duyem.

Predstavila sva mu Operando in odzval se je z velikim veseljem. Povabil naju je v center Bac Ninh Leprosy and Dermatology Hospital, kjer živi približno 70 ljudi okuženih z gobami, od tega dvajset otrok in kjer deluje laiška sestra Nguyen Thi Xuan.

Vasica gobavih

Velika posest z ordinacijo za zdravnike, prostorom za oskrbovalce in številnimi majhnimi hišicami, v katerih živijo gobavci. Vasica v malem, obdana z zelenjem, sadnim drevjem in obogatena z velikim zelenjavnim vrtom.

Sestra Xuan nas je prisrčno pozdravila in povabila v svoj bivalni in delovni prostor.

Lahko si predstavljate kako radovedna in počaščena sva bila, ko sva pred seboj zrla žensko, ki je vse svoje življenje darovala za ljudi, odrinjene na rob družbe. Brez strahu in z vsem srcem!

Med najbolj uboge

Preden je svoje življenje posvetila gobavim ljudem, je bila Xuan vzgojiteljica v vrtcu. Ko je bila stara trideset let (danes jih ima šestdeset), se je resno spraševala o svoji poklicanosti. Pridružila se je laiškim katoliškim sestram Sveto srce (Sacred Hearth) in začutila močno željo po delu z najbolj ubogimi.

Nguyen Thi Xuan

Pogovor s sestro Xuan je bil navdihujoč

Takrat je obiskala danes pokojnega škofa Paul-Joseph Phạm Ðình Tụng v Hanoiu (kasneje je postal kardinal in je danes v postopku beatifikacije) in ga vprašala, kje so potrebe največje. Škof ji je predlagal delo v tej skupnosti. Sledila je njegovemu nasvetu in se leta 1987 preselila na posest.

Sumljivi dobrotnik

Bolnišnico je leta 1913 ustanovila Katoliška Cerkev. Ko so leta 1954 prišli na oblast komunisti, je nadzor nad ustanovo neposredno prevzela uprava vlade. Osebje bolnice se je zamenjalo, a delo je ostalo bolj ali manj enako.

Gobavi bolnik

Eden od gobavih bolnikov v centru

‘Na začetku je bilo precej težko,’ je dejala Xuan. ‘Največje težave sem imela s takratno komunistično oblastjo. Policisti so mi nenehno dihali za ovratnik, mi sledili in bili sumničavi. Obiskovali so me dvakrat na teden in spraševali kaj počnem tukaj in zakaj. Želeli so se prepričati, da skrivno ne delujem proti režimu.’

Prepričljivi komunist

Zasledovanje se je končalo potem, ko je v skupnost zaradi bolezni prišel znan komunist, na visokem položaju.

S sestro Xuan sta postala dobra prijatelja in kmalu po prihodu je spoznal Boga in sprejel katoliško vero. Policistom je z vso avtoriteto dokončno pojasnil, da sestra nima nikakršnih slabih namenov in da deluje izključno v dobro tukajšnjih oskrbovancev.

Kdo si upa?

V tistem času je bilo v skupnosti precej več gobavih kot jih je danes. Več kot tristo. Število se je občutno zmanjšalo zaradi ustreznih zdravil, ki učinkovito zaustavljajo napredovanje bolezni, žal pa je nikoli povsem ne pozdravijo.

Kot si lahko predstavljate, ni bilo veliko ljudi, ki bi želeli delati z gobavimi bolniki. Večina ljudi je bila (in je še vedno) prepričana, da je bolezen hitro nalezljiva in nihče ni želel tvegati.

‘Danes vemo o bolezni gob veliko več kot v tistih časih. Človek se lahko naleze, če pride v stik s krvjo bolnika, a le če pripada isti krvni skupini in je njegov imunski sistem šibkejši od bolnikovega,’ pojasni sestra Xuan.

V družbi Boga

Nguyen Thi Xuan

Obolela za gobami – ponižna in polna duha!

Po osmih letih dela v centru se je Xuan pridružila še ena od sester, a je bila kasneje premeščena v drugo podobno ustanovo. Ostala je sama (vse do danes) in ves svoj čas, od jutra do večera, darovala tristotim gobavim bolnikom.

Kot pravi sestra, v resnici ni nikoli sama: ‘To kar delam, delam skupaj z Gospodom.’

Na najino vprašanje, kako so jo sprejeli bolniki, ko je prišla v center, je sestra takole odgovoria:

‘Na začetku je bilo tudi življenje s pacienti precej zahtevno. Gledali so me postrani, bili sumničavi in niso zmogli razumeti, zakaj živim z njimi in jim želim pomagati. Kar nekaj časa so potrebovali, da so me sprejeli in mi zaupali.’

Njegova ljubezen in usmiljenje

Glede na to, da je bila takratna komunistična oblast zelo stroga in je kar po vrsti menjala osebje, ki ji ni bilo po godu, je pravi čudež, da je kot katoličanka lahko ostala v centru. Razlog?

‘Božje usmiljenje,’ se nasmehne Xuan. ‘Le Njegova ljubezen in moč mi omogočata, da že toliko let lahko delam tukaj in ostajam zdrava.’

Živeti za druge

Nguyen Thi Xuan

Prijateljski pomenek. ‘Brez sestre Xuan bi bilo tukaj zelo težko’, pravi oskrbovanec.

Xuan začne svoj dan v pisarni, kjer najprej osem ur ureja administrativne stvari in vse potrebno, da skupnost nemoteno živi in deluje.

Preostanek dneva nameni obiskovanju gobavih bolnikov. Redno jih spremlja na zdravljenje v bližnjo bolnišnico na posesti in jim pomaga pri hoji. Na voljo je za njihove potrebe in se odzove vsakič, ko jo potrebujejo.

‘Zato sem prišla sem,’ pravi sestra: ‘Da darujem vse svoje življenje gobavim, jim pomagam, skrbim zanje in jim služim.’

Srečanje z Bogom

Ko s Silvo potujeva po svetu in se srečujeva z ubogimi, vedno znova ugotavljava, kako pomembno poslanstvo imajo ubogi v naši družbi.

Če posplošim, je njihova naloga ta, da naš pogled obračajo k Bogu in nas učijo, kako ostati ponižen in mu zaupati. So naši veliki učitelji, zato se pogosto sprašujem če je izraz ‘ubogi’ sploh na mestu.

Gobavi ljudje nimajo videza, ki pritegne človeka. V stiku z njimi vonjaš neprijeten vonj, ki odbija. Povsem normalno je, da so ljudje prestrašeni in previdni, ko so v stiku z njimi.

Sestra Xuan pravi: ‘Če ne bi videla Boga v teh ljudeh, jim zagotovo ne bi mogla služiti tako dolgo. Prav oni mi dajo potrebno moč in energijo za delo.’

Srce in usmiljenje

Ko je pred tridesetimi leti sestra prišla v center, ni imela občutka, da tem ljudem lahko karkoli ponudi.

Nguyen Thi Xuan

Xuanina delavnica za izdelovanje obutve

‘A vedela sem eno’, pravi: ‘Bog mi je dal srce in usmiljenje, ki ga lahko delim z njimi. V začetku sem jim pomagala pri zelo preprostih opravilih, kot je kuhanje, pranje njihovega perila, čiščenju sobic in pri osebni higieni.

Kasneje so bolniki podpisali anonimno peticijo, s katero so vodstvo bolnišnice prosili, naj me pošljejo na uradno usposabljanje za poklic medicinske sestre. Peticija je bila sprejeta in odšla sem na izobraževanje. Danes vem o bolezni veliko več in jim zato lahko še bolje pomagam.’

Bolezen, ki ne prizanaša

Gobavost se najprej pokaže s spremembami na koži. Če se ne zdravi ustrezno, bolezen hitro napreduje. Gobe se razširijo po vsem telesu, ošibijo sklepe in okončine. V kasnejših stadijih bolnikom začno odpovedovati noge in roke. Sčasoma ostanejo brez njih in potrebujejo proteze, da se lahko gibajo.

Sestra je kmalu začutila, kako boleče je za bolnike dejstvo, da ostanejo brez nog in rok. Želela jim je pomagati, zato je zaprosila vodstvo bolnišnice, naj jo pošlje še na tečaj protetike, da bi znala ravnati s protezami. Odšla je v Ho Chi Minh in opravila tečaj.

Delavnica in telovadnica

Nguyen Thi Xuan

Telovadni pripomočki, s katerimi gobavci krepijo mišice in nabirajo moč.

‘Tukaj je moja delavnica,’ ponosno pove Xuan, ko naju pospremi v posebno sobo z veliko leseno mizo in kovinskimi orodji: ‘Po meri posameznika izdelujem posebna usnjena obuvala za nožne proteze.’

‘In tukaj,’ pokaže: ‘so naprave za razgibavanje in krepitev mišic. Z njihovo pomočjo imajo gobavi ljudje še vedno dovolj moči za gibanje in hojo. Razgibalna orodja so sicer preprosta, a izjemno učinkovita!’

Operando – kjerkoli!

Ob druženju in pogovoru s sestro Xuan sva bila s Silvo večkrat močno presunjena. Kaj je tisto, kar človeka spodbudi in žene, da v takšni polnosti in nesebičnosti daruje svoje znanje, talente in energijo za ljudi, ki jih družba zavrne?

Ob srečanju z ljudmi kot je ona, se potrjuje Operando in pravi namen najinega potovanja. Tudi na drugem koncu sveta, v državi, ki ni prijazna do vernih kristjanov, deluje Bog in uporabi ljudi, da postanejo orodje Njegove ljubezni.

Zakaj me imaš rada?

Bolnišnica za gobavce

Srečanje z živo svetnico!

Nekega dne je gobavec, ki ga je sestra pripeljala iz gozda, vprašal Xuan:

‘Sestra, zakaj me imaš rada?’

In Xuan je odgovorila:

‘Ker nas Bog uči, da ljubimo drug drugega.’

Orodje ljubezni

Preprosta resnica, ki se je iz besed Svetega pisma prenesla v življenje in zaživela v tej skupnosti. Mnogi ljudje, kot pravi Xuan, so se spreobrnili in postali kristjani.

Ne zato, ker bi jih ‘na silo’ pokristranjevali, kot so to marsikdaj počeli misijonarji v preteklosti. Pač pa zato, ker so v svojem bistvu prvič zares izkusili, doživeli in začutili Božjo ljubezen.

Nace Volčič

p.s. Vam je všeč naše delo? Pomagajte nam z donacijo, za potrebe različnih skupnosti, ki jih obiskujeva. S tem nam boste pomagali pri našem delu in poslanstvu. Donacijo lahko nakažete tukaj >>

Related Post

1 Odziv

  1. Bobi

    Veliko je gobavosti: apatija, nečimernost, obsedenost z mnenjem drugih. Največja gobavost pa je verjetno nezaupanje in zavračanje Ljubezni..