040 830 169 (Jolanda)

Okus po Vietnamu

Termometri v Hanoiu so pred nekaj dnevi kazali 41 stopinj, rekord v zadnjih šestnajstih letih. Sopara je bila tako gosta, da bi jo lahko rezal, temperatura asfalta je dosegla 61 stopinj, nekaterim je celo pogorela hiša.

Capitole kindergarten vietnam

Silva prosi za dež

Za zahodnjake, ki nismo vajeni takšnih temperatur, je klimatska naprava skoraj nujna, ampak tukaj v vrtcu, kjer imava sobico, takrat klime še nisva imela. Sedaj jo imava.

Od mize do mize

A ne glede na vremenske pogoje imava tukaj v mestu Soc Son zelo lepo priložnost spoznavanja vietnamske kulture, ljudi in dela z otroci.

V prejšnjem članku sem omenil nepozaben sprejem, ki sva ga doživela ob prihodu. Sprejem, ki se je razpotegnil čez ves prvi teden bivanja v vrtcu Capitole.

Skoraj vsak večer sva bila vabljena na družinske večerje: Pri Victorijinih starših, ki bivata v bližini, pri njeni sestri, ki tudi živi nedaleč proč, v restavraciji blizu vrtca, ki jo vodi Victorijin stric in je znana po najboljšem ‘Hot pot-u’ daleč naokrog…

Kulinarični Vietnam

Capitole kindergarten vietnam

Hai, profesor in doktor matematike, čisti raco za pripravo večerje.

Hrana v Vietnamu je zares nekaj posebnega in odnosi med ljudmi se običajno najbolj utrjujejo in razvijajo prav preko obrokov.

Velika miza, na njej polno krožnikov različne zelenjave (surove in kuhane), vietnamskih rezancev, juh, mesa, spomladanskih zavitkov (spring rolls) in osvežilnega hanojskega piva.

Hrana je tako okusna, da bi človek včasih kar zajokal zraven. Enkrat sem vprašal Haia (Victorijinega moža), če pozna recept, kako odnehati jesti ob tako dobri hrani, potem ko si že sit.

‘Edini način je, da poješ do konca,’ je odgovoril.

A hrana je zdrava. Ob dvorišču vrtca je velik vrt z zelenjavo, poleg njega pa kokošnjak. Nikoli ne bom pozabil, kako je Victoriin oče iz kokošnjaka pograbil petelina in ga držeč za noge z motorjem odpeljal domov, da bi naju lahko zvečer dostojno pogostil.

Riževo žganje

Ko gre za slavja, praznovanja ali družinska srečanja (običajno enkrat na mesec), na mizi ne sme manjkati niti tradicionalno riževo žganje, s katerim ljudje nazdravljajo in sklepajo prijateljske zaveze. To je res zanimivo.

vietnamska hrana

Na večerji v restavraciji blizu vrtca. Hrana in vse kar sodi poleg 🙂

Žganje je največkrat prelito v veliko skledo, od koder gostje s kozarčki za žganje zajemajo pijačo.

Ko se nekdo odloči za zdravico, pride do človeka, s katerim želi potrditi prijateljstvo, z njim izmenja nekaj besed, potem skupaj trčita, izpijeta kozarček in si sežeta v roke.

Ko je prijateljev preveč

Vsak pri mizi običajno nazdravi z vsakim, še posebej s tistim, ki ga ne pozna dobro ali mu želi izkazati posebno spoštovanje.

Zdaj si lahko predstavljate, kako sva doživela takšno večerjo skupaj z več kot dvajsetimi Vietnamci, od katerih je vsak (popolnoma vsak!) želel skleniti prijateljstvo z nama. Silvi so prizanesli s kokakolo, jaz nisem imel izgovora. Če skrajšam, noč sem preživel z glavo v straniščni školjki.

Pot iz revščine…

Victorijina družina ima zanimivo zgodbo. Gre za eno od premožnejših družin v okolišu Hanoia. Njen oče ima veliko tovarno z gradbenim materialom in kar nekaj posesti. A začetki so bili težki in skromni.

‘V času, ko je bila mama noseča z menoj, smo bili tako revni, da si niti riža nismo mogli privoščiti vsak dan,’ pravi Victoria.

Capitole kindergarten vietnam

Victorijin oče – kar mladosten pri svojih 60 letih, kajne?

Takrat se je oče, skupaj z družinskim prijateljem, odločil za podjem. Začel je gojiti tobak in ga prodajati večjim tobačnim podjetjem.

Posel je lepo uspeval in družina je finančno okrevala. A po nekaj letih je podjetje zašlo v težave, ker je očetov poslovni partner zaradi goljufij prišel navzkriž z zakonom. Družina je izgubila podjetje, prihodek in ves prihranek.

…v finančno blaginjo

A oče ni obupal. Začel je znova, iz nič. S podjetjem za izdelovanje kovinskih materialov za gradbena podjetja je uspel družini zagotoviti varnost in blagostanje. Ne le soprogi in hčerkama! Z denarjem je pomagal tudi vsem svojim sorodnikom, da so ustvarili svoja podjetja in danes uspešno poslujejo.

Tako ima eden restavracijo, drugi tovarno z opeko, tretji uspešno taksi službo. Victoria vodi dva vrtca, enega v mestu Soc Son, drugega v Song Congu, uro proč od prvega.

Človek ni nikoli obsojen na propad, če ima le pogum in željo, da uresniči svoje sanje. Mar ni navdihujoče, da je bogat človek pripravljen deliti svoje imetje tudi z drugimi in jim pomagati uresničevati njihove sanje?

Življenje v Capitolu

V vrtcu Capitole se prebujava že tri tedne. Prva stvar, ki jo slišava zjutraj, je vietnamska himna in otroška glasba iz velikih zvočnikov na dvorišču. Glasba, ki sprejema otroke, ko se ti vsak dan poslavljajo od svojih staršev.

Capitole kindergarten vietnam

Victoria ob igrišču vrtca

Sto otrok je razvrščenih v pet različnih oddelkov, odvisno pač od njihove starosti. Pouk angleščine redno obiskuje le okrog trideset otrok.

Starši ostalih otrok so prepričani, da učenje dveh jezikov hkrati (vietnamščine in angleščine) ni dobro pri njihovi starosti oziroma da učenje drugega jezika lahko slabo vpliva na znanje materinščine.

Učenje z glasbo, petjem in igrami

Ali je to res ali ne, pustimo ob strani. Midva imava veliko dela že s temi tridesetimi. Učenje jezika poteka v dveh različnih skupinah. Ob pol devetih imava najprej pol urni pouk za otroke stare med dvemi in štirimi leti.

Ta del je vedno najbolj zahteven, saj tako mahni otroci nimajo veliko koncentracije in je v ‘pouk’ potrebno vključiti veliko glasbe, petja in iger.

S Silvo sva si delo razdelila tako, da jaz vodim pouk in učenje, ona pa pripravi program in pomaga pri animaciji. Brez nje bi bilo vse skupaj bolj klavrno.

Capitole kindergarten vietnam

V učilnici s skupino otrok.

V drugi skupini so nekoliko starejši otroci, od štirih do šestih let. Nekateri od njih letos odhajajo v šolo.

Pouk z njimi traja eno uro, učenje pa je mnogo bolj prijetno in obvladljivo, čeprav sva tudi tukaj morala zelo hitro dobiti občutek, kdaj je čas za zbrano učenje besed in pisanje črk, kdaj pa čas za igro in petje. Zdaj nama gre to veliko bolje kot na začetku in vsakič se veseliva druženja z njimi.

Hvaležna za priložnost

Prav en poseben občutek je, če pomisliš, da prispevaš svoj delček pri učenju in vzgoji otroka. Misel, da bo nekaj tega, kar mu s Silvo dajeva danes, nosil s seboj in uporabljal v svojem življenju, naju navdaja z veseljem. Hvaležna sva za to priložnost!

Operando.

Nace Volčič

Related Post