Pretresljive zgodbe iz Ukrajine

Misijon v Kijevu

Misijon, hiša Lazaristov in Marijinih sester ob njej

Skupaj z Natasho in Oksano, prostovoljkama na misijonu v Kijevu, smo vstopili v prepoln metro. Presenetil nas je smrad in močan vonj po urinu. Poleg mene, pri vratih metroja, je stal brezdomec.

Oksana je ogovorila brezdomca, ker mu je želela povedati, kje lahko dobi pomoč. Začeli smo pogovor. Berač je pripovedoval, da se je pred leti bojeval v Afganistanu, potem pa v Ukrajini ni dobil nikakršne možnosti za zaposlitev in dostojno bivanje. Na metroju je bila tišina, ljudje poleg nas so poslušali pogovor.

Medtem, ko je pripovedoval svojo zgodbo, se je iz množice besno oglasil mlajši moški:

‘Poslušaj! Najprej se pojdi domov očistit, potem pa pridi nazaj in govori.’

Zakaj? Zakaj?

Brezdomec v Kijevu

Po padcu iz vlaka se je nasmeh na obraz brezdomca vendarle vrnil

Presenečeni smo pogledali jeznega sopotnika. Brezdomec je bil užaljen in se je začel braniti. Očitno so njegove besede v mladem možu izzvale še več jeze.

Metro se je v tem času ustavil na naslednji postaji in odprla so se vrata za nami. Moški se je na silo pririnil do nas in z nogo brcnil berača v trebuh, da je ta nemočno padel iz vlaka in obležal na postaji.

Nihče od sopotnikov ni izstopil, da bi mu pomagal. S Silvo sva se pognala iz metroja in pomignila Oksani in Nataši, naj priskočita na pomoč. Potem so se vrata zaprla in metro je odpeljal naprej.

Brezdomcu sem pomagal na noge, medtem ko je ta jokal pred nami in ponavljal: ‘Zakaj je bilo to potrebno? Le za hrano beračim. Zakaj? Zakaj?

Žalostni in zaskrbljeni

Ljudje v Ukrajini

Ljudje na Kijevskih ulicah

To se je zgodilo dan potem, ko sva iz Rima priletela v Kijev, na misijon, kjer služijo Lazaristi in Marijine sestre.

Razlika v temperaturi med Italijo in Ukrajino je bila precejšnja, a mraz ni bil tisto, kar naju je v resnici presenetilo. Medtem ko sva iz letališča hodila proti misijonu, sva opazovala mesto in ljudi na ulicah.

Zgradbe in stanovanjski bloki so ostali prav takšni, kot smo jih bili vajeni v Sloveniji pred tridesetimi leti, še v času Jugoslavije. Obrazi mimoidočih ljudi so resni, mrki in žalostni. Na ulicah je veliko vojakov, mladi fantje, ki za svojo domovino odhajajo v vojno na vzhodni del Ukrajine, v Donetsk in Lugansk, branit mejo pred ruskimi vojaškimi silami.

Gor ali dol – prihodnost še vedno negotova

Podzemna železnica v Kijevu

Po tekočih stopnicah v metro

Če sva bila v Italiji, Franciji in Španiji vajena živahnega vrveža v podzemni železnici, so kijevski metroji, čeprav polni ljudi, nenavadno tihi.
Tekoče stopnice vodijo potnike 30 metrov globoko pod zemljo, strmo in hitro. Zamišljeni in zaskrbljeni Ukrajinci se vsak dan vozijo gor in dol v službe, domove, po opravkih, v prihodnost, ki je v tem času še vedno zelo negotova.

Misijon Marijinih sester

Marijine sestre, misijonarke, so od glavne železniške postaje oddaljene slab kilometer. Na pol poti do tja nama je naproti prišla sestra Marta Meško.

Vstopili smo v misijonsko hišo, ki poleg doma Lazaristov stoji v mirnejši soseski Kijeva, le nekaj metrov proč od močno zastražene ambasade Savdske Arabije.

Misijon v Kijevu

Kosilo na misijonu

Tam sva spoznala še dve Marijini sestri, Slovenko Barbaro Peterlin in sestro Vasilinko, Ukrajinko. Sestre, ki že leta tiho in predano služijo najbolj ubogim ljudem v Ukrajini, brezdomcem, bolnikom in obubožanim, prezrtim, odrinjenim na rob družbe, za katere se drugi ljudje običajno ne zmenijo.

Socialni obraz Ukrajine

Sestre so nama postregle s kavo, toplim čajem in okusnim pecivom. A postregle so nama tudi s pretresljivimi zgodbami, ki razkrivajo duha v tej preizkušani državi.

Rak rana Ukrajine so brezdomci. Kot pravi sestra Marta, so brezdomci na ulicah vizitka države, odnos do njih pa pravi pokazatelj stanja v družbi. Biti brezdomec v Ukrajini pomeni biti brez kakršnekoli možnosti za dostojno življenje, če se zanje seveda ne zavzamejo ljudje, ki verjamejo v dostojanstvo vsakega človeškega življenja, ne glede na stan, status in premoženje.

Delo z brezdomci v Kijevski bolnišnici

Brezdomci v bolnišnici Kijev

Soba namenjena brezdomcem v Kijevski bolnišnici

Sestre veliko časa preživijo v bolnici, kjer skrbijo za nego in higieno ljudi iz ulic. Težko je odgovoriti na vprašanje, zakaj zanje ne poskrbi bolnišnično osebje. Morda zato, ker jim je škoda denarja in časa, morda zato, ker ni dovolj usposobljenega osebja, a najbolj verjetno zato, ker jim preprosto ni mar zanje.

Kakorkoli, bolnišnica poskrbi za ljudi, ki si zdravje in nego lahko plačajo sami. V zastarelem bolnišničnem kompleksu blizu misijona je tako nekaj zanemarjenih sob z razmajanimi posteljami namenjenih ljudem iz ulice.

Po operacijah ali resnejših posegih, ki jih zdravniki sicer izvedejo na račun države, berače iz ulice prestavijo v ‘njihove’ sobe’, kjer so prepuščeni na milost ali nemilost prostovoljcev.

Ko se čas izteče

Oskrba brezdomcev v bolnišnici

Dostojno oskrbo si zasluži vsak človek, ne glede na njegov družbeni status!

Sestri Marta in Barbara sta nama pripovedovali o nedavnem dogodku z Vladimirjem, ki je nepokreten ležal v sobi za brezdomce na koncu oddelka.

Zakaj je prišel v bolnico ni jasno, bilo pa je očitno, da potrebuje oskrbo in nego. Ležal je v umazani postelji, razmočeni od urina in znoja. Ob enem izmed rednih obiskov, ki jih na tem oddelku opravljajo, so ga naše sestre umile in oskrbele, za kar jim je bil seveda neizmerno hvaležen.

Nazaj na ulico

A čez nekaj časa je na misijon poklicala neka prostovoljka in začudeno vprašala, zakaj Vladimir leži na ulici. Kot se je izkazalo, se je osebje v bolnici naenkrat odločilo, da je zanj čas ‘zdravljenja’ končan, zato so ga z vozilom odpeljali v mesto in ga odložili nekje na ulici. Ko so sestre soočile zdravstveno osebje s tem dogodkom, so se ti obotavljivo zagovarjali, da je Vladimir odšel sam. Dejali so, da je pobegnil.

Oskrba brezdomcev v bolnišnici

Nekaj brezdomcev v bolniški sobi (od vseh še najbolj urejena)

Si predstavljate nepokretnega človeka, brez svojega doma, kako beži iz bolnice, da bi se sredi zime lahko ulegel na mrzla tla, sredi vrveče kijevske ulice?

‘Prav nič novega,’ se je bridko nasmehnila sestra Marta. ‘To je le najnovejša izmed številnih zgodb, ki se vsak dan dogajajo sredi Ukrajine.’

Dostojen pokop umrlega je delo usmiljenja

Sestre so pripovedovale o tem, kako bolnice ravnajo z umrlimi brezdomci. Običajno je tako, da trupla enkrat na tri mesece odvažajo na ‘pokopališče za brezdomce’. Do takrat ležijo v mrtvašnicah, tudi po več mesecev, pač toliko časa, kolikor je potrebno, da se jih iz vseh ustanov Kijeva zbere dovolj.

Pretresljive zgodbe iz Ukrajine Klikni in tvitni

Nedavno so izvedele, da trupla ljudi iz ulic pokopavajo v mestu Brovary. Zato so se z diakonom Janom, lazaristom in nekaterimi prostovoljci ter prijatelji misijona skupaj odpravili na to ‘pokopališče’ in opravili katoliški obred za vse ljudi, ki počivajo na tem kraju.

Plevel nad zemljo umrlih brezdomcev

Pokopališče za brezdomce Brovary

Pokopališče brezdomcev, skrito pred očmi javnosti

Zakaj beseda ‘pokopališče’ v narekovaju? V bistvu ne gre za pokopališče, kot ga običajno razumemo pri nas. Brezdomci so pokopani na nekem polju izven mesta. Z bagerjem izkopljejo dolg jarek, kamor položijo trupla, drug poleg drugega, in jih zagrebejo.

Sestre so našle ‘sveže’ pokopališče ljudi, pokopanih v zadnjih nekaj mesecih. Mesto drugih brezdomcev, ki že leta počivajo na tem kraju, je poraslo z visokim plevelom, zapuščeno in pozabljeno.

Zavihala sva rokave

Sestra Marta je poskrbela za najino namestitev. Prenočujeva v velikem poslopju Dominikancev, na teološkem Institutu Tomaža Akvinskega. Poleg predavalnic, klavzure, kuhinje in dvorane je tudi mnogo sob za goste.

Najino delo je lepo, razgibano in polno priložnosti za spoznavanje realne socialne slike današnje Ukrajine. S sestrami obiskujeva brezdomce v bolnišnici, kjer pomagava pri negi, umivanju in osebni higieni. Neposredno sva lahko doživela okoliščine, v kakršnih se znajdejo bolni, onemogli ali poškodovani ljudje iz ulice. Slike in prizori, ki bodo za vedno ostali pred najinimi očmi!

Obiski na domovih

Obisk ubogih na domu Kijev

Obisk gospe Nade na njenem domu

S sestro Barbaro in Vasilinko smo doma obiskali ostarelo gospo Galo, ki je po možganski kapi že štirinajst let prikovana na posteljo, popolnoma odvisna od pomoči naših misijonark in sodelavcev iz Karitasa.

Skupaj z njo sicer živi sin z dekletom, a svoji mami ni v veliko pomoč. Prej v breme. Skromno socialno podporo, ki jo Gala dobiva od države, v celoti porabi za alkohol in zabave z dekletom ter prijatelji v njenem stanovanju.

Brezbrižnost

Ko smo vstopili v prostor, je bil prizor dovolj zgovoren. Odpadajoč omet na stenah, zaprašene police in cigaretni dim. Medtem ko smo umivali in oskrbovali gospo Galo, sta sin in njegovo dekle sedela v kuhinji, pila kavo, kadila in se mirno pogovarjala. Tisti dan gospa ni imela modric ali sledi krvi, a sestre včasih opazijo tudi to.

Nočni center za brezdomce

Nočni center za brezdomce v Kijevu

Prostor v nočnem centru za brezdomce (soba za ženske)

Projekt, na katerega so misijonarke zelo ponosne, je novo zatočišče za brezdomce, blizu glavne železniške postaje Vokzalna. Organizacija Depaul v nočnem času namenja prostor ljudem iz ulice, da ti lahko pričakajo jutro na toplem in se tako izognejo morebitni smrti zaradi podhladitve, kar se v Ukrajini še vedno zelo pogosto dogaja.

Cena za dobrodelnost je visoka

Depaul plačuje izjemno visoko ceno za ta dobrodelni namen. Mesečna najemnina prostora, ki obsega 200 m2, znaša 1000€! Za državo, kjer normalna plača delavca znaša 200€ in kjer brezposelnost presega 20 odstotkov, je to zelo veliko. Na vprašanje, zakaj so cene tako visoke, je Marta le skomignila: ‘To je pač Kijev. Vsak želi rešiti svojo kožo, zato s cenami ne prizanašajo nikomur.’

Kako lahko pomaga Operando?

Center za brezdomce v Kijevu

Ljudje iz ulice se lahko zatečejo v center, pred morebitnimi podhladitvami

Sestram sva razložila, da je eden od namenov najinega služenja tudi zbiranje sredstev za dobrodelne projekte, ki so denarja najbolj potrebni. Ko sva jih vprašala, za kakšen namen lahko nameniva donacije, zbrane preko društva Operando, je bil njihov odgovor jasen.

Ta nočni center za brezdomce rešuje življenja – dobesedno. Vsakršna denarna pomoč bi nam prišla izjemno prav. Razmere v Kijevu so zahtevne in težke, brezdomcev je več kot kadarkoli prej, pomoči zanje pa vedno manj. Potrebujemo ljudi in potrebujemo denar, da jim pomagamo do bolj dostojnega in svetlejšega življenja.

V naslednjem prispevku bom pisal še več o najinem delu na misijonu in o življenju tukajšnjih ljudi. A naj tudi sam zaključim s sestrinim pozivom in prošnjo. Odprli smo nov ‘šparovček’, v katerem bova zbirala sredstva za nočni center brezdomcev.

Če se nam želite pridružiti v tej dobrodelni akciji, ste seveda lepo povabljeni. Donacijo lahko nakažete na tekoči račun spodaj ali preko naše spletne strani tukaj.  

Nace Volčič

 

Operando, društvo za medsebojno pomoč in spodbujanje dobrodelnosti

Kropa 149, 4245 Kropa, Slovenija

Transakcijski račun: SI56 0510 0801 4262 678

Preberite tudi

6 Odzivi

  1. Karin

    Draga Silva in Nace,
    res pretresljiva zgodba…slike so vec kot zgovorne, kako tezko zivijo ljudje s to bolecino, si lahko samo mislimo…In to ni nekje na koncu sveta.
    Najhuje je, ko clovek izgubi dostojanstvo in to ne po svoji krivdi. Res smo lahko hvalezni za vse vam podobne ljudi, ljudi z velikim srcem, pozrtvovalnostjo, prostovoljnim delom….blagoslova se naprej in velik objem obema v mrzlo Ukrajino

    Karin

    1. Nace Volčič

      Hvala, Karin za podporo in objem. Ukrajina je potrebna naše molitve in naše pomoči, kakorkoli jo lahko ponudimo. Iskreno upam, da bomo našim sestram res pomagali napolniti šparovček in vsaj malo prispevati za lepšo prihodnost ljudi, ki živijo povsem drugačno življenje kot drugje po Evropi! Operando!

  2. Jolanda

    Draga Silva in Nace, ko sem prebrala ta prispevek o Ukrajini, me je pretreslo.
    Prispevek sem delila in upam, da se bo šparovček za ljudi v Ukrajini hitro polnil.
    Bog z vama. Naj vama Gospod da moči in zdravja.
    Vse dobro,
    Jolanda

  3. janez

    V naši deželici se ljudje sploh ne zavedamo kaj imamo, pravo blagostanje, razen duševne bede.. Res beda v vseh pogledih, kot beremo v Ukrajini, ubogi ljudje. Lazaristi, res prava dela usmiljenja. Bog z vami. Neopazno, brez pompa in fotografiranja.

    Oda Klatežu

    Izaija 53

    Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti,
    ne zunanjosti, da bi si ga želeli.
    Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi,
    mož bolečin in znanec bolezni,
    kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz,
    je bil zaničevan in nismo ga cenili.

    V resnici je nosil naše bolezni,
    naložil si je naše bolečine,
    mi pa smo ga imeli za zadetega,
    udarjenega od Boga in ponižanega.
    On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov,
    strt zaradi naših krivd.
    Kazen za naš mir je padla nanj,
    po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.
    Mi vsi smo tavali kakor ovce,
    obrnili smo se vsak na svojo pot,
    GOSPOD pa je naložil nanj
    krivdo nas vseh.

    1. Operando

      Lepo, Janez, odlično napisano! Še posebej tole me nagovarja v tem času: On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd.

      Brezdomci so odraz našega načina življenja, vsi smo odgovorni za to, ne le politika, gospodarstvo…In končno, ko bomo razumeli, da je to pravzaprav Jezus, bomo na njih gledali drugače.