Od ideje k besedi, od besede k dejanju

Če bi se vprašali, kaj je tisto, kar bi radi videli, ko bi se pri svojih sedemdesetih, osemdesetih ozrli nazaj na svoje življenje, kakšen bi bil vaš odgovor?

To je tisto, kar sva se s Silvo dolgo časa spraševala. In resnici na ljubo, dolgo časa ni bilo nobenega pravega odgovora, čeprav sva globoko v sebi vedela, da želiva biti na to ponosna in gledati nazaj z zavedanjem, da najino življenje ni bilo zaman.

10924717_1534733970146002_2296454863250265272_nJa, pride trenutek, ko se mora človek iskreno vprašati nekaj takšnega, preden ga čas, ki tako neusmiljeno in hitro drvi skozi njegovo življenje, ne pusti praznih rok, sključenega, nemočnega, obupanega in žalostnega ob dejstvu, da je za njim le puščava in polno neuresničenih sanj.

Pri naju je odgovor prišel neke noči, v decembru 2015, ko sva bedela vsak na svoji strani postelje in se pogovarjala o najinem življenju. Skupaj pet let, poročena tri leta, oba še vedno dovolj mlada, da sprejmeva eno od pomembnih življenjskih odločitev in se ji popolnoma predava.

spectacularroadOtroci zaenkrat očitno niso opcija, le Bog ve zakaj, torej lahko še vedno razmišljava izven običajnih okvirjev in slediva drugim sanjam, položenih v najino srce. Tuji kraji, tuje dežele in tuji ljudje, to je nekaj, o čemer sva pogosto sanjala. Mogoče Azija, mogoče kakšna druga eksotična dežela, mogoče nekje, kjer je življenje bolj umirjeno in dovolj neomadeževano s pohlepom po denarju, materialnem bogastvu in vsem, kar tako pogosto premoti naše zaznavanje in vse tisto, kar je v resnici pomembno.

Tiste noči je odgovor prišel iznenada in za razliko od tolikokrat prej, se je dejansko zdel vreden, smiseln in tudi praktično izvedljiv.

‘Silva, kaj praviš, če bi šla po svetu, od skupnosti do skupnosti, od misijona do misijona, povsod tam, kjer se dobri ljudje trudijo delati za najbolj uboge med nami?’

lead_960Zdelo se nama je, kot da je ta misel že dolgo časa bivala nekje v naju, a nekako ni našla poti ven. Ja, tudi midva sva podlegla naglici najinega sveta. Premotila naju je in dolgo časa usmerjala pozornost le na to, kako živeti lagodno, varno, udobno in brez skrbi.

In bolj kot sva se pogovarjala o tej možnosti, bolj navdušena sva postajala.

‘To je odlično, in v vsaki skupnosti, kjer se bi ustavila, lahko darujeva nekaj tega kar znava, pomagava, če je potrebno, predvsem pa o tem piševa na blogu in ljudem sporočava, da Bog še ni obupal, da je živo navzoč in da še vedno dela v naših življenjih, kjerkoli in kadarkoli, a še posebej tam, kjer je veliko trpljenja in malo upanja.

Glede na to, kako zelo nas mediji bombardirajo z negativnimi novicami, kako zelo vplivajo na našo percepcijo sveta in nas prepričujejo, da so vojne, razdori, nesreče in tragedije vse, kar obstaja, je takšna vsebina toliko bolj pomembna, kajne?

toms-shoe-dropPrav res, zakaj ne bi pisala o tem, kaj dobrega se vsak dan zgodi okrog nas? Zakaj ne bi pisala o ljudeh, ki pomagajo tistim, ki pomoč najbolj potrebujejo in zakaj ne bi pisala o tistih, ki imajo v življenju bistveno manj sreče kot midva in kot tista peščica ostalih, ki na svojem oblačku varnosti pogosto ne vidijo dlje od lastnega vrtička?

‘In kaj če bi s pomočjo takšnega bloga ljudi spodbujala, da pomagajo tem dobrodelnim skupnostim z denarnimi prispevki, kar bi jim še dodatno pomagalo pri njihovem poslanstvu in razvoju različnih projektov?’

Tista noč je minila brez spanca, a polna upanja, želje in pričakovanja.

Rodila se je ideja, spregovorila Beseda in iz nje konkreten program, ki se danes imenuje Operando.

Preberite tudi

1 Odziv

  1. Janez

    Vajin projekt lahko slovenski prostor zagotovo obogati s kakšnim primerom dobre prakse iz skupnostih in organizacij v tujini, t.j. kako bi se lahko npr. kakega problema ali izziva lotili tudi v deželici na sončni strani alp, kjer bi se lahko cedila med in mleko.. Bravo in srečno pot.