Ni nor, drugačen je!

Worrowit je drugačen kot ostali fantje na misijonu Mepa. Če fantje ob prostem času igrajo kitaro, on sedi v predverju hiše in zamišljeno zre predse.

Če ostali fantje sedejo na motor, da bi se pripeljali v hlev na drugem koncu misijona, se on nerodno posadi na kolo in z njim počasi vozi do misijonske cerkve ali celo nekoliko dlje.

In če gredo drugi fantje v šolo, Worrowit ostane doma in pomaga delavcem pri gradnji.

Sključen in s palico v roki

Worrowit je drugačen kot ostali in prav zato tako zelo dragocen in priljubljen med otroci.

Misijon Mepa

Worrowit pred misijonsko hišo.

Pravzaprav je on tisti, ki zna najbolje poskrbeti za sproščeno vzdušje v skupnosti, on je tisti, ki zmore vsakemu pričarati nasmeh na obraz, tudi utrujenemu patru Chayotu, misijonarju, ki se vsake toliko vrne iz oddaljene gorske vasi.

Star je petnajst let. Na misijon je prišel le en mesec pred nama, potem ko ga je pater Changchai pred kratkim povabil v to skupnost.

‘Ko sem ga prvič srečal, je bil star 12 let, obnašal pa se je kot da bi jih imel 68,’ nama je dejal misijonar. ‘Bil je sključen, opiral se je na bambusovo palico kot kakšen starček, čeprav telesno ni prizadet in ima v sebi veliko energije.’

Živel je z mamo, očetom, dvema bratoma in sestro. A v družini ni edini, ki se je rodil prizadet. Tudi njegov mlajši brat je drugačen; ne govori in ima težave s hojo, medtem ko drugi brat in sestra nimata nobene telesne motnje.

Novo okolje

‘Tisto okolje za Worrowita ni bilo najboljše. Otroci so šli v šolo, on je ostal doma. Ko so se igrali, ni našel prave družbe med njimi, zato se je povečini družil s starejšimi ljudmi. Popolnoma je prevzel njihovo vedenje, način govora, hoje in kretenj. Staršema sem predlagal, da ga vzamem s seboj, ker bo na misijonu mnogo bolje poskrbljeno zanj.’

Ko je Changchai postavil misijon Mepa dokončno na noge in so bile okoliščine primerne, je povabil Worrowita k sebi. Verjel je, da mu bo to okolje pomagalo zavreči privzgojene navade in v njem spet prebuditi veselega otroka.

In spremembe so se začele

VrtnicaIn prav je imel. Kupil mu je nove obleke in kmalu je bambusovo palico vrgel proč. Kot da bi s tisto leseno oporo, ki ga je spremljala od njegovega desetega leta, odvrgel proč tudi vso svojo preteklost. Nenavadno hitro se je začel odpirati navzven, kakor vrtnica; ko enkrat dobi dovolj vode, začne razpirati svoje cvetove.

‘Tisto, kar me najbolj veseli je to, da so ga fantje in dekleta vzeli popolnoma za svojega. Radi ga imajo in so njegovi prijatelji. Razumejo, da je drugačen in ga nikoli ne izključijo iz svoje srede. To je tisto, kar zares potrebuje.’

Zadnjič je bil krog okoli Worrowita še posebno velik. Nekaj je pripovedoval, fantje pa so se temu na ves glas smejali.

‘Kaj pa pravi?’ sem vprašal Luia, ko sva s Silvo prišla zraven.

Skomignil je z rameni: ‘Nimamo pojma.’

So besede res tako pomembne? Tudi vrtnice ne razumemo, pa nam je vseeno ljuba, kajne?

Ninja na misijonu

Misijon Mepa

Worrowit v značilni karenski noši.

Sicer pa je Worrowit eden redkih fantov na misijonu, ki govori dva narečja karenskega jezika, čeprav tajskega ne razume.

Mimogrede, tajski in karenski jezik sta povsem drugačna; ‘čisti’ Tajci običajno ne razumejo tega plemenskega jezika, medtem ko Karenci na vasi tudi tajskega ne govorijo.

Ampak Worrowit se izraža še na toliko drugih načinov. V prvih dneh najinega bivanja na misijonu sva poslušala neke čudne vzklike, ki so še najbolj spominjali na tiste iz starih kung fu filmov. ‘Eč!’, ‘Ooot!’ ‘Aaaapaa’ in podobno.

Kasneje nama je pater razložil, da so to borilni vzkliki Worrowita, ob čemer se zabava celotna skupnost.

Zdaj se nanje odzivajo že delavci, ki gradijo cerkev, pa pater Chayot, ko je doma, da o drugih fantih in dekletih sploh ne govorim. Ko Worrowit začuti klic, vzklikne svoj ‘aaaačaat’ in iz vseh strani misijona se začno oglašati podobni vzkliki. Zabavajo se!

Kdo je tu nor?

Včasih je zabavno tudi v učilnici. Worrowit je skoraj vsakič prisoten in zdi se, da mu je všeč, čeprav je tiho in ne razume ničesar. Kdaj pa kdaj mu postavim kakšno preprosto vprašanje, a le skomiga z rameni in pri tem s komolcem suva svojega soseda, ker mu je nerodno.

[su_pullquote]So besede res tako pomembne? Tudi vrtnice ne razumemo, pa nam je vseeno ljuba.[/su_pullquote]Zadnjič sva za študente pripravila lekcijo učenja čustev (feelings). Na Youtubu sva našla simpatičen angleški posnetek z besedami in slikami za posamezna čustva.

Tako smo šli od ene slike do druge, od enega čustva do drugega.

‘Happy (srečen)’, ‘Sad (žalosten)’, ‘Angry (jezen)’, ‘Jealous (ljubosumen)’ in tako naprej.

misijon mepa

Worrowit, ko je padal dež, pri 31 stopinjah. Si ga predstavljate v Ukrajini pri -20?

Ne vem po kakšnem ključu se je med čustvi znašla beseda ‘nor’. Je vam to jasno?

Si predstavljate. ‘Kako si kaj danes?’…’Hm, danes sem pa bolj nor’. Nenavadno, a ne da?

Vseeno sva pokazala tudi to sliko.

‘Crazy,’ preberem in tako kot prej, zahtevam, da nekajkrat ponovijo za menoj.

‘Kdo mi zna razložiti, kaj pomeni ‘crazy’?’

Študentje so se nasmihali. Seveda je vsak vedel, kaj to pomeni, ampak nihče mi tega ni znal razložiti v angleščini. Dokler ni Lui pokazal na Worrowita:

‘He crazy.’ Smeh v učilnici.

Misijon Mepa

Worrowit v učilnici z ostalimi fanti in dekleti

Kdaj se bodo že naučili reči tisti ‘is (je)’? Kolikokrat jim bom moral še razložiti, da je ‘On nor’ slišati smešno? Ampak v tajskem jeziku pač združijo le osebo in pridevnik, tako da ven prihaja: ‘Jaz močan’, ‘On dober’, ‘Ti jezen’.

‘Ne Lui, nekaj manjka, saj veš,’ sem dejal. ‘On JE nor,’ sem ga popravil in ponovil še nekajkrat (da bo končno zaleglo), Lui pa je ponavljal za menoj, dokler mi ni kapnilo, kaj v resnici govoriva.

‘Ampak NI nor,’ sem zaključil, ‘samo drugačen je.’ Študentje so se smejali, Worrowitu pa ni bilo niti malo jasno, o čem govorimo. Tam je sedel, se smejal z drugimi in se praskal po glavi.

Vse skupaj je bila šala in če ne bi vedel, kako pozorni in prijateljski so v resnici do Worrowita, bi jim najbrž povedal še kakšno na to temo.

Pri uri jim včasih Worrowit pride prav, ko so sami v zadregi.

‘Kaj pomeni ‘In love (zaljubljen)’?’ jih vprašam. ‘Kdo je zaljubljen, dvignite roke.’

Le pogledovanje drug proti drugemu in hec v tajščini.

Tajci so po naravi izjemno sramežljivi in se neradi izpostavljajo, sploh če je govora o ljubezni in izražanju čustev. Vse naše punce so ‘samske’, če morajo kdaj odgovoriti na takšno vprašanje, pa čeprav je status na njihovem Facebook profilu vse drugo kot to.

Čez čas tako običajno dvigne roko le Worrowit, ki sicer ne razume vprašanja, mu pa to naroči kakšen od njegovih sosedov.

Tebi ni pomoči!

Ampak Worrowit je najbolj simpatičen takrat, kadar njegov sosed česa ne zna. Ko se je Summit zadnjič trudil povedati stavek in mu ni šlo najbolje, je Worrowit več kot očitno pokazal, kaj si misli o tem. Z roko se je glasno tlesknil po čelu in počasi zmajeval z glavo v smislu: ‘Summit, tebi res ni pomoči.’

Vero jemlje resno

Misijon Mepa

V misijonski jedilnici, skupaj s patrom Chanchaiem.

Worrowitovi starši so zelo revni. Oba, mama in oče, ostajata doma in kot kmeta vsak dan delata na riževem in koruznem polju.

Po dolgi družinski tradiciji sta oba katoličana in zdi se, da je duhovnost tudi za Worrowita zelo pomembna. V kapeli je vedno med prvimi.

Poskrbi, da so prižgane sveče, da se vrti ventilator, med molitvijo pa si na obraz nadene skrajno resen izraz. In če se kdo od otrok v kapeli obnaša ‘neprimerno’, ga strogo opozori.

Kdo bi zjutraj sploh vstal?

Tako kot drugi fantje in dekleta, ima tudi Worrowit svoje delovne zadolžitve. Kot rečeno, ko so otroci v šoli, se pridruži delavcem v cerkvi, od koder se potem vsake toliko po posesti vsuje plaz ‘kung fu’ vzklikov in smeha.

Ni nor, drugačen je! Click To Tweet

Kadar na misijonu zmanjka vode (ta se črpa iz misijonskih ribnikov) je običajno Worrowit tisti, ki teče do jezerca in očisti zamašene cevi. In če se spomnite Gintarasa iz Litve, je tudi Worrowit zadolžen za zvonec, zlasti ko je zjutraj ob peti uri in pol potrebno zbuditi naše šolarje.

Pouk kolesarjenja

‘Dobro mu gre,’ ga pohvali pater. ‘Napreduje v stvareh, v katerih na vasi nikakor ne bi mogel. Sta vedela, da sem ga naučil voziti kolo?’

Misijon Mepa

Nekaj naših ‘samskih ‘ deklet (bela karenska obleka nakazuje, da dekle še ni poročeno).

Ja, videla sva Worrowita na kolesu. Ne sicer še suvereno, pa vendar. Ampak nisva vedela, da je kolo zajahal šele pred dvema mesecema.

‘Hitro je dojel poanto,’ je pripovedoval Chanchai. ‘Ko sem mu vse pokazal, se je pogumno vsedel na kolo, sprva nekoliko lovil ravnotežje, potem pa zvozil.’

Na misijonu je veliko terena za kolesarjenje. Pravzaprav je posest tako velika, da bi se iz hiše v hlev s prašiči lahko odpeljal celo z avtom. To je razgibana pot, z dokaj strmim klancom navzdol.

‘Worrowit je postal samozavesten in se odpeljal naravnost po klančini navzdol,’ je pater opisoval pouk kolesarjenja. ‘Gledal sem ga kako pospešuje… potem sem videl kako izgublja ravnotežje… in ga nazadnje zagledal v grmovju ob poti. Šele nato sem se spomnil, da sem mu pozabil razložiti, kako se uporabljajo zavore.’

No, zdaj ve.

Nace Volčič

p.s. Hvala vam za vse donacije, ki ste jih za misijon Mepa nakazali v zadnjih dneh. Zbiramo jih na donacijskem računu in še vedno imate čas, da patru Changchaiu po svojih močeh pomagate pri razvoju misijonskih projektov.

Svoj prispevek lahko nakažete tukaj ali pa neposredno na naš račun:

Operando, društvo za medsebojno pomoč in spodbujanje dobrodelnosti
Kropa 149, SI-4245 Kropa

IBAN:SI56 0510 0801 4262 678
SWIFT:ABANSI2X
ABANKA d.d.

Preberite tudi

Leave a Reply

>