VSAK DAN ENA BOŽJA OBLJUBA NA VAŠEM EMAILU!

Vpišite svoje podatke in že jutri boste prejeli prvi email s citatom iz Svetega pisma.

cover

Navotas: Ljudje, ki živijo na grobovih – dobesedno!

Hilton Manila Bay
Čudovit Hilton hotel na Manila Bay (Filipini)Vir: Skyscrapercity

Azija, zlasti predeli blizu obale, so vedno privlačili turiste. Lepe plaže, prijazni ljudje in ugodne cene.

Pred desetimi leti, ko sem tri mesece potoval po Tajski, od juga do severa, sem celo srečeval Evropejce, ki so ‘prezimovali’ na toplem.

Izračunali so, da se jim finančno bolj splača doma ugasniti kurjavo in zimo preživeti bodisi na Tajskem, v Laosu ali Kambodži, si spotoma popraviti zobe in vse drugo, kar je v Evropi drago. Seveda, vsak si tega ne more privoščiti, pa vseeno, kakšen življenjski slog!

Drugi svet

Ampak skrit tej turistični romantiki je še en svet, ki ga agencije ne oglašujejo, turisti običajno prezrejo ali pa ga ne želijo videti.

Lansko leto, ko sva potovala po Evropi, sva prejela pismo jezuita p. Marjana Kokalja, ki je šest mesecev preživel na Filipinih.

Navotas Filipini
Pod mostovi živijo ljudje. Mnogi v temi, brez elektrike.

Pisal nama je o svoji misijonski izkušnji in še posebej izpostavil mesto Navotas, najrevnejši predel Manile. Izkušnja ga je močno zaznamovala:

‘Med temi ljudmi sem preživel tri tedne, spal v njihovih revnih domovih in revščino videl od blizu. Podgane so vsakdanja nočna stvarnost, vročina in vlaga, poplave v primeru dežja, ko se voda iz kanalov meša z vodo od dežja, stiska s prostorom, odsotnost vsake privatnosti – vse je javno, tudi tvoje telo, saj se umivaš javno, spiš javno, lulaš kjerkoli okoli hiš in po ulicah.’

A dejal nama je tudi, da je močno izkusil veselje teh ljudi in globoko medsebojno povezanost. In nama naposled predlagal, da tudi midva odpotujeva v ta del sveta.

Ruzaki so pripravljeni

Sprejela sva izziv in se povezala s fundacijo Darilo srca (Pag-aalay ng Puso Foundation), ki v mestu Navotas izvaja različne projekte za najbolj uboge. Vse je nared, jutri odpotujeva neposredno iz Bruslja.

V Navotasu bova ostala predvidoma en mesec, potem pa bova eno leto, od misijona do misijona, potovala tudi po drugih revnih azijskih deželah. In kot vedno do zdaj, o tem pisala na blogu.

Človeški netopirji

Mesto Navotas je znano kot ‘ribiška prestolnica Filipinov’, saj je naseljeno tik ob obali glavnega mesta Manile. Šteje približno 250.000 prebivalcev, večina njih živi v tako imenovanih slumih, barakarskih naselbinah, v pogojih, ki si jih zahodnjaki zares težko predstavljamo.

Barakarska naselja v Navotasu so ena najbolj ubogih v Manili. Tukaj živijo ‘netopirji’, kot pravijo tem ljudem.

Postavljajo si barake globoko pod cestnimi mostovi, kamor luč dneva ne zahaja. Živijo v temi, ker so brez elektrike. Tisti srečneži, ki bivajo na začetku takšnih mostov, si skrivoma lahko napeljejo elektriko ali uživajo v dnevni svetlobi. Žal se razmere v tem delu Manile slabšajo ali se vsaj ne izboljšujejo.

Navotas Filipini
Plavajoče barake na umazani vodi

Tvegano, a nujno za preživetje

Navotas je poznan po ‘plavajočih hišah’, barakah zgrajenih na splavih, ob obali na močno onesnaženi vodi.

Glavni vir prihodka je nabiranje odpadnega materiala v vodah Manila Baya, kot se imenuje ta obalni del glavnega mesta Fiipinov.

Svoj ‘ulov’ potem prodajajo v trgovinah s poceni blagom po vsem mestu. A potapljanje v teh vodah je izredno tvegano.

Prebrala sva, da sta nekoč dva človeka umrla, potem ko sta v globinah našla neeksplodirano mino iz razbitin, še od pomorskih bitk Japonske v drugi svetovni vojni. Mina je eksplodirala, ko sta žagala kovinsko ogrodje.

Slum na pokopališču

Leta 1975 je močan tajfun na Filipinih iz domov pregnal na stotine družin iz Samarja, Leyte in Bicolsa. Zatekli so se na enega redkih prostih obalnih območij – na veliko zapuščeno smetišče med Manila Bayem in pokopališčem. Tam so se nelegalno naselili in si uredili ‘pogoje’ za bivanje.

Na kakšno pokopališče so naleteli?

Navotas Filipini
Ljudje živijo tudi na grobovih

Ko človek umre, truplo položijo v kamniti boks, te pa enega na drugega, po dolžini in širini, zlagajo vzdolž obale. Visoka kamnita površina, vrh pokopališča torej, zanje predstavlja tudi možnost za bivanje.

Na grobovih umrlih so mnogi postavili barake, tam otroci veselo tekajo in se igrajo, skratka življenje teče normalno kot povsod drugod.

Tako je nastalo eno najbolj odrinjenih in revnih naselbin, v kateri trenutno živi približno 6000 ljudi – takoimenovani ‘pokopališčni slum’.

Je to sploh mogoče?

Kot si lahko predstavljate, so kmalu prevladali kriminal, alkohol in odvisnost od drog, medtem ko skrb za higieno in zdravstvena oskrba praktično ne obstajata v slumih.

Poleg podgan in ščurkov, tukaj ljudem primanjkuje hrane. Hodeč po tem naselju človek pogosto naleti na človeške kosti in lobanje. Mnoga trupla, ki so vendarle zakopana v zemljo, često izkopavajo ljudje, ki iščejo preminulega svojca. Če ga ne prepoznajo, njegovi ostanki pač ostanejo na tleh.

Svetla luč – Darilo srca

Vem, šokantno. Tudi midva sva bila pretresena, ko sva brala pričevanja številnih obiskovalcev in se pogovarjala z ljudmi, ki delajo v tem predelu Manile. Človek bi se res vprašal, ali Božje oko sploh kdaj pogleda na te ljudi.

Vendar prebivalci Navotasa v tej bedi niso sami, niso prepuščeni samim sebi.

Fondacija Darilo srca
Svetla luč Navotasa

Fondacija Pag-aalay ng Puso (”Darilo srca”) je začela delovati leta 1988. Njeno glavno poslanstvo je usmerjeno prav k najbolj ubogim. Pomagajo jim graditi boljše pogoje za bivanje, dostojne, vredne človeka.

Ugotovili so, da to najbolj učinkovito lahko izvajajo z osveščanjem in izobraževanjem.

Z različnimi izobraževalnimi programi ljudi učijo povsem praktičnih in vsakdanjih veščin, kot so skrb za zdravje in higieno, pa tudi komunikacije, pravilne vzgoje in vsega, kar je potrebno za kvalitetno življenje.

Tako imajo ljudje možnost izobrazbe in izhoda iz sluma v lepšo prihodnost.

Deliti uboštvo

Fondacija Darilo srca plete tudi mrežo prostovoljcev, ki prihajajo iz vsega sveta. Omogoči jim bivanje pri družinah v slumih in s tem neposredno izkušnjo življenja med najbolj revnimi ljudmi v Navotasu.

Tudi midva bova nastanjena pri eni od teh družin in kot rečeno, čaka naju en mesec drugačne izkušnje, kot sva jo imela na misijonskem potovanju po Evropi.

Pridružite se nama

Navotas Filipini
Ti ljudje Imajo možnost. Mi pa imamo moč. Pomagajmo jim skupaj!

Ali je Bog navzoč v tako revnih predelih sveta? Ali deluje in kako?

To je tisto, kar v Operandu želimo razkrivati, in s Silvo sva trdno prepričana, da bova tudi v teh deželah našla Njegove sledi in Njegovo srce. Veseliva se tega!

Seveda vas vabiva, da se nama pridružite pri tem. Ne le v Navotasu, tudi povsod drugod, kamor naju bo letos vodila Njegova roka.

Nace Volčič

DELITE ČLANEK S PRIJATELJI NA FACEBOOKU 0

AKTUALNA DONACIJA

V Sao Paulu je veliko revščine. Denar zbiramo za gospo Ino, ki ji je bolezen vzela moža, hčer in sina, prav tako za mamo Zuldio in njenega sina Gilberta, ki nima dovolj za nakup invalidskega vozička.

1.138€ od 2.000€ zbranih
Pomagajmo revnim družinam v Sao Paulu
1.138€ od 2.000€ zbranih

Pred časom smo začeli z dobrodelno akcijo, s katero smo zbirali denar za Ino in njenega sina Fabia. Tukaj si lahko preberete njeno zgodbo.

Življenje ji ni prizaneslo. Huntingtonova bolezen ji je vzela moža, kasneje hčer, Fabio pa je bil takrat že zelo bolan. Prosila nas je, da ji pomagamo do invalidskega vozička, s katerim bi Fabia lahko občasno peljala tudi na sonce in svež zrak, saj brez vozička tega ne zmore.

V tem času je Fabio podlegel bolezni, a za gospo Ino, ki je sedaj ostala brez sinove pokojnine, še naprej zbiramo denar. Pomagali ji bomo pri najnujnejših življenjskih potrebščinah.

Invalidski voziček pa bomo namenili Gilbertu, o katerem si lahko preberete tukaj. Danes je star 29 let, pri devetih mesecih je zbolel za hudo obliko meningitisa, od takrat dalje je nepokreten in popolnoma odvisen od mame Zuldie.

Zuldia nam je povedala, da je pred tremi leti vložila vse dokumente, ki jih občina zahteva za dodelitev invalidskega vozička. Toliko namreč traja, da se stvari v uradih obrnejo. Zdaj, po treh letih, pa so ji na občini odgovorili, da so njene dokumente ‘izgubili’. Brazilska realnost.

V Operandu si ne želimo, da bi ti ljudje čakali. Z denarjem, ki ga bomo zbrali z vašo pomočjo, bomo Gilbertu kupili dober voziček, kakršen mu pripada. Vsak evro bo prišel prav.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

PREBERITE SI TUDI

Otroci brez očetov

Zima v Braziliji je seveda drugačna kot pri nas, a to ne pomeni, da ljudje ne zbolevajo za virozami, prehladi in drugimi tipičnimi ‘zimskimi’ boleznimi.

Preberi >>

Svoje srce nosijo v rokah

Od najinega zadnjega prispevka iz Brazilije je minilo kar nekaj časa, a smo morali najprej urediti stvari povezane z novo sprejeto evropsko zakonodajo glede varstva

Preberi >>

KDO SMO

Popotniška predavanjaZakonca Silva in Nace Volčič sta se 31. marca 2016 odpravila po svetu, od skupnosti do skupnosti, od misijona do misijona, povsod tja, kjer se dobri in iskreni ljudje po najboljših močeh trudijo delati za najbolj uboge med nami – zapostavljene, prezrte in odrinjene. Več >>

AKTUALNA DONACIJA

Misijon Sao Paulo

V Sao Paulu je veliko revščine. Denar zbiramo za gospo Ino, ki ji je bolezen vzela moža, hčer in sina, prav tako za mamo Zuldio in njenega sina Gilberta, ki nima dovolj za nakup invalidskega vozička.

1.138€ od 2.000€ zbranih
Pomagajmo revnim družinam v Sao Paulu
1.138€ od 2.000€ zbranih

Pred časom smo začeli z dobrodelno akcijo, s katero smo zbirali denar za Ino in njenega sina Fabia. Tukaj si lahko preberete njeno zgodbo.

Življenje ji ni prizaneslo. Huntingtonova bolezen ji je vzela moža, kasneje hčer, Fabio pa je bil takrat že zelo bolan. Prosila nas je, da ji pomagamo do invalidskega vozička, s katerim bi Fabia lahko občasno peljala tudi na sonce in svež zrak, saj brez vozička tega ne zmore.

V tem času je Fabio podlegel bolezni, a za gospo Ino, ki je sedaj ostala brez sinove pokojnine, še naprej zbiramo denar. Pomagali ji bomo pri najnujnejših življenjskih potrebščinah.

Invalidski voziček pa bomo namenili Gilbertu, o katerem si lahko preberete tukaj. Danes je star 29 let, pri devetih mesecih je zbolel za hudo obliko meningitisa, od takrat dalje je nepokreten in popolnoma odvisen od mame Zuldie.

Zuldia nam je povedala, da je pred tremi leti vložila vse dokumente, ki jih občina zahteva za dodelitev invalidskega vozička. Toliko namreč traja, da se stvari v uradih obrnejo. Zdaj, po treh letih, pa so ji na občini odgovorili, da so njene dokumente ‘izgubili’. Brazilska realnost.

V Operandu si ne želimo, da bi ti ljudje čakali. Z denarjem, ki ga bomo zbrali z vašo pomočjo, bomo Gilbertu kupili dober voziček, kakršen mu pripada. Vsak evro bo prišel prav.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

ZADNJI PRISPEVKI