Lov za računalniki

Prvi teden v Španiji sva želela preživeti sproščeno. Potrebovala sva oddih, nekaj dni dopusta ob obali. Glede na to, kako vroče je bilo v Španiji, je morje kar klicalo k sebi.

Ampak, kot ste lahko prebrali v prejšnjem prispevku, se nama je obetala drugačne vrste pustolovščina. Lov za izgubljenimi računalniki. Lov za Jesusom, kakorkoli se to že sliši.

Prijatelj Goran, Makedonec, mi je nekoč dejal, kadar se pojavi problem, je zanj vedno kriv moški. In če želiš pri hiši mir, je najbolje, da krivdo kar takoj priznaš. 🙂

Mir pri hiši

Tordera Španija

Z Lauro v Torderi

Resnici na ljubo sem bil sam odgovoren za to, da sta nama Španca pred nosom odpeljala najini torbi z računalniki. Jaz sem bil tisti, ki je iz prtljažnika jemal nahrbtnike, medtem ko je Silva jemala stvari z zadnjih sedežev avtomobila.

V tisti naglici na odstavnem pasu avtoceste sem preprosto pozabil še drugi del prtljage…

Po petnajstih minutah, ko je jeza moje žene ponehala in ko sem slišal vse, kar sem pač moral slišati, ko sva ob ograji končno prehodila ostri ovinek vpadnice v mesto, sva se osredotočila na dejanski problem.

Trije izzivi

Pravzaprav sva imela tri probleme. Prvi, najti pot v center mesta, za katerega nisva niti približno vedela kje je. Drugi, najti policijsko postajo, kjer bi nama lahko pomagali identificirati voznika. In tretji, nekako priti iz Girone v Tordero (30 km oddaljeno mesto), kjer naju je čakala Laura, najina gostiteljica.

Ura je bila že pol polnoči, ko sva prišla v središče mesta. Na avtobusni postaji sva odložila vsak svoj 20 kilogramski ruzak in se odločila, da pokličeva Lauro. Razložila sva ji situacijo in jo prosila, da naju pride v mesto iskat.

Na policijski postaji

Ob polnoči je bila punca na postaji. Bogu hvala! Skupaj smo odšli na policijo, kjer je dežurni policist potrpežljivo poslušal Lauro, ko mu je v katalonščini prevajala najino zgodbo.

Povedala je, kako sva v Franciji našla prevoz, kako sva potem v avtu pozabila torbi z računalniki (pravzaprav so bile v torbi še druge pomembne reči, med njimi tudi Silvina zdravila, ki jih mora jemati redno, vsak dan) in seveda, da o voznikih ne veva ničesar, razen tega, da prevažata neke ptiče iz Belgije, da je enemu ime Jesus in da imava pri sebi registrsko številko avtomobila.

Kdo je Jesus?

S pomočjo registrske številke je policist našel Jesusovo polno ime in njegov stalni naslov. Izkazalo se je, da se je gospod z najinimi računalniki odpeljal v Villeno, mesto blizu Valencije, kar je več kot 500 km proč. Njegove telefonske številke žal ni bilo v bazi.

Dopisovanje

Dear JesusZgolj naslov njegovega bivališča v tej situaciji ni zadoščal. Midva sva morala z njim kar najhitreje vzpostaviti stik, tako da pisanje kakšnega pisemca ni prišlo v poštev, bilo bi prepočasi. Poleg tega sem zadnjega napisal sošolki v osnovni šoli in sploh ne vem, če bi še znal. 🙂 Le kako bi takšno pismo izgledalo…

Dragi Jezus, se še spominjaš naše vožnje iz Francije v Barcelono? Kako lepa je bila pot s teboj in vsemi tvojimi ptički v prtljažniku! Nikoli je ne bom pozabil. In slovo – težko kot še nikoli. 500 kilometrov skupne poti je povezalo naša srca! Slovo je bilo toliko težje, ker je Silvo skoraj zbil avto sredi avtoceste, kjer si naju odložil, in ker si odpeljal oba najina računalnika!!! Komaj čakam, da se spet vidimo.

Potem pa bi deset dni čakal na njegov odgovor. Če bi sploh prišel. Ne, pismo ne bi prišlo v poštev. Potrebujemo telefon in to kar najhitreje.

Misija: Telefonska številka

Tordera ŠpanijaLaura se je ponudila, da takoj zjutraj pokliče policijsko postajo v Villeno, kjer živi Jesus, in tako dobimo njegovo številko. Zakaj tega ni naredil že policist v Gironi, mi še zdaj ni jasno.

Ko smo končno prišli v Tordero in vstopili v njeno stanovanje, sva šele dobro občutila težo tega dne, utrujenost, vznemirjenost in negotovost. Kljub temu je Laura odlično poskrbela za naju. Pogostila naju je z okusnim gaspačom (osvežilnim sokom iz sveže zelenjave, značilen za Katalonijo in Andaluzijo) in izvrstnim lososom.

Računalnika in fotoaparat

Columbus Barcelona

Spomenik Krištofu Kolumbu

Naslednji dan je Laura res poklicala policijo v Villeno in še enkrat razložila celotno zgodbo. Policist na drugi strani ji telefonske številke ni želel razkriti, ker je to pač zaupni podatek. Se je pa uspela dogovoriti, da gospoda Jesusa Hernandeza pokličejo kar iz postaje in ga prosijo, naj pokliče sam nazaj.

Morda pa je to še boljša ideja. Na tak način bo Jesus problem vzel resno in mu ne bo padla na pamet kakšna neumnost. Popoldne je zazvonil telefon. Jesus. Pet minut pogovora in vse je bilo jasno. Takole nama je razložila Laura:

‘Gospod Jesus ne ve nič o torbah, našel je le računalnike in fotoaparat.’

‘Nobene torbe!?’ sva vzkliknila. ‘Pa saj sta bila vendar računalnika vsak v svojem nahrbtniku. Poleg vseh ostalih stvari, Silvinih tablet, kozmetike, usb ključkov in celo digitalnega certifikata! In mimogrede, kakšen fotoaparat?’

‘Ne vem, tako je rekel. Računalnika in fotoaparat.’ je odgovorila Laura.

‘Ne, gotovo se je zmotil. Midva nimava fotoaparata, in še enkrat, do računalnikov ni mogel priti, če ni odprl najinih nahrbtnikov.’

Laura ga je poklicala še enkrat. Po petih minutah pogovora je bila slika že bolj jasna.

‘Takole je,’ je začela Laura. ‘Jesusova žena je zjutraj našla torbi v avtu. Ven je vzela tisto najbolj vredno, računalnika in fotoaparat, ostalo pa je vrgla v smeti, vključno s torbami.’

Ah. Kje so tisti časi, ko je človek našel izgubljeni predmet in ga preprosto nesel na policijo, potem ko je ugotovil, da ni njegov?

Rambla Barcelona

Familia Sagrada

‘No ja, vsaj računalnika imava,’ sem rekel z olajšanjem.

‘In fotoaparat!’ se je nasmehnila Silva.

Dopustu se ne bova odpovedala kar tako

Najin dopust, kot sva si ga najprej zamislila, je sicer splaval po vodi, ampak ta čas, dokler izredno ne odpotujeva do 500 km oddaljene Villene, bova maksimalno izkoristila. Zdaj veva, da bova računalnika zagotovo dobila nazaj, saj po posredovanju policije Jesus najbrž ne bo tudi tega vrgel v smeti.

Po Torderi se bova za tri dni odpravila v Barcelono, kjer naju čaka še druga ‘kavč’ gostiteljica, Roxana.

Sredozemsko morje

Tisti dan sva bila bolj sproščena. Popoldan smo se z Lauro odpravili na plažo in preživeli nekaj čudovitih trenutkov pod žgočim sredozemskim soncem, zvečer pa sva se ji oddolžila tako, da sva ji pripravila pravo slovensko večerjo.

V Barceloni

Trije dnevi Barcelone nama bodo za vedno ostali v spominu. Roxana, Perujka, je izvrstna gostiteljica in takoj smo se ujeli. Peljala naju je na Ramblo, glavno promenado v centru Barcelone in nama predstavila tista najpomembnejše kotičke mesta, vredne ogleda in obiska. Bil je večer, ulica pa polna ljudi, v glavnem seveda turistov.

Ko se shladi

Barcelona couchsurfing

Sredi Ramble, Silva in Roxana

V Barceloni se življenje nikoli ne ustavi. Pravzaprav je ponoči bolj živahno kot čez dan, delno tudi zaradi vročine. Ko se zvečer ozračje ohladi, se ljudje odpravijo po opravkih, na ulice, v življenje. Tako tudi ob tretji uri zjutraj lahko vidiš človeka, ki pelje na sprehod svojega psa.

Mnogo trgovinic je odprtih tudi ponoči, tako da ima človek dejansko veliko razlogov, da odide spat šele enkrat proti jutru.

Ogled Barcelone z vodičem

Še nekaj sva lahko doživela. Najina prijateljica Tinkara je turistični vodič v Barceloni. Na njeno povabilo sva se pridružila skupini slovenskih turistov, z avtobusom do največjih znamenitosti tega mesta, med drugim glavnega stadiona nogometnega kluba Barcelona, Puebla Espaniola (Španije v malem) in na ogled Magic fontains (magičnih fontan), ene od glavnih nočnih atrakcij Barcelone.

Najlepše darilo za obletnico poroke

Točno ob polnoči se prižgejo luči in zavrti uvodna skladba Freddia Mercurya, Barcelona. Potem sledi pravi spektakel. S kombinacijo moderne glasbe in svetlobnih učinkov se prizorišče spremeni v čarobno vodno mesto, ki te prevzame bolj kot kateri koli ognjemet.

Mar ni to najlepše darilo na dan, ko sva praznovala četrto obletnico najine poroke?

Lov za računalniki Klikni in tvitni

Tako sva ob fontani, objeta in prerojena, za nekaj časa pozabila na Jesusa in izgubljena računalnika, čeprav so nama misli venomer znova romale v Villeno, mesto, ki ga bova po sili razmer morala osvojiti naslednji dan.

Iz Barcelone v Valencijo

Barcelona tour guide

S Tinkaro, pred odhodom na ogled znamenitosti Barcelone

Najin načrt. Iz Barcelone v Valencijo, iz Valencije v Villeno in iz Villene v Madrid. Če bo šlo vse po sreči, bova v glavno mesto priromala že z najinimi računalniki.

Naslednji dan sva se poslovila od Roxane in se z avtobusom odpravila v 350 km oddaljeno Valencijo. Tja sva prispela približno ob peti uri popoldan.

Lagal bi, če bi rekel, da nisva bila zaskrbljena in vznemirjena. Čez nekaj ur bova vedela, ali sta najina računalnika v redu, ali bova dobila nazaj vse priključke, polnilce, kable in seveda tudi digitalni certifikat.

FC Barcelona stadion

Pred stadionom nogometnega kluba Barcelona

Za Slovenijo še ni čas

Če denimo certifikata ne bi bilo, bi to predstavljalo nov problem, ki bi za naju lahko pomenil celo predčasno vrnitev v Slovenijo. Ni še čas za to, tega si nisva želela!

In moški, vi verjetno veste, kako je potovati z vznemirjeno ženo. Potrebno je veliko dodatne energije, da umirjaš živčke in vsako minuto znova zagotavljaš, da bo vse ok. Bil sem utrujen.

Iz Valencije v Villeno

Do Villene sva se odpravila z vlakom. Pot je bila naporna, in vso energijo sva porabila zato, da sva situacijo izročala Bogu v njegove roke. Kaj naju lahko čaka v Villeni? Se bo Jesus sploh pojavil? Bova dobila oba računalnika? Delujoča? Ne poznava tega človeka. Sva varna?

Barcelona Tapas

V restavraciji z značilnimi tapasi

Na njega sva priklicala policijo. Morda sva mu prekrižala načrte, ki jih je imel z najinimi računalniki. Tako kot za tiste ptiče, bi tudi zanje zlahka našel kupca, kajne? Čustva, ki se v takšnih situacijah prebujajo, hitro potisnejo razum ob stran.

Srečanje z Jesusom

Deset minut pred prihodom na postajo nama je Laura poslala sporočilo, da naju Jesus že čaka tam. To je dobro, sva si rekla.

Ko sva izstopila iz vlaka, je na tiru čakalo kar nekaj ljudi. Jesusa ni bilo med njimi. Ok, mogoče naju čaka ob vstopu na postajo. Odšla sva tja…in ga zagledala. Majhna postava, temen obraz in ob njem dva visoka, močna možaka.

Brez prerekanja

Jesus je pristopil do naju in v španščini hitel razlagati, kako je njegova žena vrgla stran vse ostalo, razen pač najbolj vrednega: najinih dveh računalnikov in fotoaparata.

Nisva se želela z njim prerekati o tem, da se tujih stvari pač ne meče kar tako proč. Predaleč sva potovala in preveč živcev pokurila, da bi dodatno zapletala zadevo. Potem je stopil do enega izmed možakov, vzel oba ovitka z računalniki in nama jih izročil.

Tudi on je bil vznemirjen. Se naju je bal? Je mislil, da bova s seboj pripeljala policijo, morda vojsko? Je pričakoval dva jezna Slovenca, ki bosta kar na mestu fizično obračunala z njim?

Računalnika končno v najinih rokah

Barcelona fontains

Spektakel fontan

Nič od tega se ni zgodilo. Vzela sva ovitka, se mu zahvalila in ga na njegovo presenečenje celo objela.

Potem smo se poslovili in končno sva v rokah držala najino izgubljeno bogastvo.

Še v istem hipu sva odprla ovitke in z največjim olajšanjem ugotovila, da je vse tako kot mora biti. V enem od predalov ovitka je bil celo digitalni certifikat!

Bila sva tako srečna, da sva se lahko le zahvalila Bogu za pomoč.

In fotoaparat? V ovitku poleg računalnika je bil, tako kot vedno prej, majhen MP3 predvajalnik, za katerega je Jesus očitno menil, da zmore več kot le predvajati glasbo. Odslej je to najin fotoaparat, drag spomin na teden vznemirljive pustolovščine!

Nace Volčič  

Preberite tudi

5 Odzivi

  1. Karin

    Draga oba☺,
    ja tale akcija je pa res za film☺, joj…koliko zivckov in nemoci sta morala pretrpeti…res ni bilo lahko…kljub vsemu sta se odrezala odlicno☺.In vesta kaj mi je bilo cisto tuje…da so vajine stvari romale kar v kos…smeti…ja kdo bi si mislil…v Evropi pa tako drug svet….res kapo dol obema!!

    Objem in Operando☺!

    Karin

  2. Bernarda

    To pa je bila pustolovščina. Vama pa res ni nikoli dolgčas, kajne? Vsaj nekaj stvari sta dobila nazaj. Takšno je življenje. Lahko vse skozi godrnjamo česa nimamo ali pa smo hvaležni za to kar imamo (med drugim za računalnika in fotoaparat:). Pozdravi.

    Bernarda, Klemen