VSAK DAN ENA BOŽJA OBLJUBA NA VAŠEM EMAILU!

Vpišite svoje podatke in že jutri boste prejeli prvi email s citatom iz Svetega pisma.

Bolnišnica Cottolengo

Ko starostniku gledaš v oči, vidiš svojo prihodnost

V prejšnjem prispevku sem pisal o bolnišnici Cottolengo, o njenem razvoju in ustanovitelju. Iz tragične in ganljive izkušnje je vzniknila največja zdravstvena ustanova v Torinu, ki je vse do danes oskrbela tisoče in tisoče pomoči potrebnih ljudi.

Hvala vam za komentarje pod prejšnjim člankom, spodbudne besede preko emaila in finančne darove. Veliko nama pomenijo!

Nisva sama

Bogoslovci iz Treviza
Seminaristi iz Trevisa in fr. Roberto (zgoraj desno).

S Silvo sva prišla v Cottolengo neposredno iz Rima, ob 11. uri. In kot sva kmalu ugotovila, nisva bila edina, ki bova v naslednjih dveh tednih prostovoljno pomagala v bolnišnici.

V prostoru za goste je že čakal Lorenzo, fant, ki se spogleduje s poklicom redovnika in je v Cottolengo prišel po priporočilu cistercijanov. Poleg njega je na ‘preizkus’ prišlo še pet simpatičnih bogoslovcev iz Trevisa z njihovim duhovnikom na čelu.

Kratek pouk za prostovoljce

Še isti dan, ob 17. uri smo imeli kratko formacijo, kjer smo se podrobneje seznanili z delom, urnikom in praktičnimi osnovami našega dela: kako poskrbeti za osebno higieno in higieno oskrbovancev, kako asistirati pri rutinskih opravilih kot so vstajanje iz postelje in hranjenje, kako poskrbeti za njihovo varnost in čistost, kako pripomoči k dobremu razpoloženju.

Vse tisto torej, kar bi najbolj utegnilo razbremeniti utrujeno osebje na oddelku. Delo z oskrbovanci ni niti najmanj lahko! Naporno je tako v fizičnem kot psihičnem smislu, izgorelost pa je nekaj, s čimer so zelo dobro seznanjeni.

Na oddelku Frassati

Vsakemu od nas je bil dodeljen oddelek, kjer sedaj opravljamo svoje vsakodnevne obveznosti. S Silvo sva bila poslana v hišo Frassati, imenovano po blaženem Pieru Giorgiu Frassatiju, ki je že v rosnih mladostniških letih pomagal različnim organizacijam pri delu z revnimi in ubogimi.

Veliko denarja svoje bogate družine je daroval ubogim. Zaradi bolezni in okužbe (bržkone pri delu z bolniki) je umrl že pri 24 letih. Janez Pavel II ga je za blaženega proglasil 20. maja 1990.

Hiša Frassati ima dva nadstropja, midva delava v drugem, kjer je nastanjenih dvajset ostarelih ljudi, med njimi tudi invalidi in gluhonemi. Najin urnik izgleda približno takole:

Ob 7. uri imamo zajtrk v stavbi na drugi strani bolnice, kjer so tudi naši bivalni prostori.

Ob 7.30 uri pričneva z delom na oddelku, ki traja vse do 12.45, saj nas ob 13. uri že čaka kosilo v jedilnici foresterije.

Do 17. ure je čas namenjen počitku, od takrat pa do 19.30 sva znova na oddelku Frassati.

Takšna suhoparna predstavitev urnika morda ne pove veliko, a verjamete nama lahko, da je napolnjen z zelo konkretno in izredno naporno vsebino.

Pestro in dinamično delo

Bolnišnica Cottolengo
Silva in Sisto (zaposlen v Cottolengu) postiljata posteljo. Po natančnih pravilih.

Zjutraj pomagava pri vstajanju oskrbovancev iz postelj in pri osebni higieni. Hitiva iz ene sobe v drugo, umivava obraze in roke, moškim pomagava pri britju in asistirava pri oblačenju.

Ko so vsi nared, osebe na vozičkih voziva v jedilnico na zajtrk. Delo v jedilnici običajno zajema pripravo miz, postrežbo hrane in hranjenje ljudi, ki tega ne zmorejo sami.

Potem sledijo dopoldanske aktivnosti, razna ročna dela kot so risanje, izdelovanje dekoracij, tkanje in podobno. Za animacijo in vodenje aktivnosti bolj ali manj poskrbijo drugi, midva se takoj vrneva v drugo nadstropje, kjer pripravljava, urejava in postiljava postelje.

Do njihovega kosila, ki je običajno ob 12. uri, imava še nekaj časa, da se podruživa z njimi, jih peljeva na sprehod in podobno.

Kosilo, tako kot zajtrk, za naju pomeni pomoč pri postrežbi in hranjenju. Ob 13. uri se vrneva nazaj v foresterijo, kjer obedujemo skupaj z ostalimi prostovoljci. Na tem mestu naj povem, da je hrana preprosto odlična, vsekakor prijetno in poživljajoče je tudi druženje z najinimi tukajšnjimi prijatelji.

Utrujena…

Darilo od Alberta
Alberto, eden od starostnikov v najinem oddelku, nama je podaril tole simpatično risbico.

Če sem pred osmimi leti v času popoldanskega počitka tukaj v Cottolengu raziskoval Torino in prehodil kilometre, se danes lahko le vržem v posteljo in do 17. ure zaspim kot ubit. Enako tudi moja sicer mladostna in energična ženkica. 🙂

Ko najinim mladim bogoslovcem, ki ta čas preživijo v kapeli, omenim, da je razlog zagotovo tudi starost, se nama iz srca nasmejijo. A nekaj je prav gotovo na tem.

Poleg tega je delo na oddelku, kjer sva danes, mnogo mnogo bolj intenzivno kot je bilo tisto izpred osmih let.

Kakorkoli, popoldan ob 17. sva spet na nogah, ko je potrebno pripraviti mize za večerjo, razdeliti hrano in počistiti jedilnico.

…vendar nagrajena!

Dokaj pester in poln dan, bi rekel. Ampak v resnici ne gre toliko za same aktivnosti in rutinsko delo. Tisto, kar je dragoceno so stvari, ki ostanejo v nama, potem ko se zvečer vračava k nočnemu počitku.

Je že res, da sva utrujena, pa vendar tudi bogato

Cottolengo Torino
Silva, s svojo novo prijateljico Amelio.

nagrajena! Govorim o tisti nagradi, ki ti jo zmore podeliti le drug človek, še posebno šibak in onemogel. V resnici so prav oni tisti, ki dajejo moč za takšno delo, oni so tisti, ki ti na njim lastni način pomagajo premagovati napor.

Ko hraniš drugega, hraniš sebe

V nekem trenutku, ko sem pri kosilu hranil Mariolino, devetdeset let staro gospo z Alzheimerjevo boleznijo, me je prešinilo nekaj posebnega.

V stiku z ostarelimi in onemoglimi ljudmi smo neposredno soočeni z našo prihodnostjo. Gledamo ji v oči… dobesedno!

Ko hraniš starega človeka, hraniš sebe. Hraniš tistega človeka, ki ga boš v ogledalu gledal čez leta, na vozičku in popolnoma odvisnega od drugih, morda prav tako bolan in dementen, prav tako nemočen in odtujen od tega sveta.

Zaupanje v prihodnost

In tisto, kar sem začutil, ni bil strah pred prihodnostjo. Niti strah pred starostjo. Niti strah pred boleznijo. Začutil sem veliko zaupanje v svoje življenje in težo, ki jo bo prineslo.

Kaj bi lahko rekel nekomu, ki se boji starosti, nemoči in odvisnosti od drugih?

Zdaj je čas, da se približaš svoji prihodnosti! Fizično, telesno. Lahko ji pogledaš v oči in vidiš kako živo navzoč je Bog v tvojem življenju. On dela, prav zdaj, prav v tem trenutku. Dio sta Operando.

Nace

DELITE ČLANEK S PRIJATELJI NA FACEBOOKU 0

AKTUALNA DONACIJA

V Sao Paulu je veliko revščine. Denar zbiramo za gospo Ino, ki ji je bolezen vzela moža, hčer in sina, prav tako za mamo Zuldio in njenega sina Gilberta, ki nima dovolj za nakup invalidskega vozička.

1.138€ od 2.000€ zbranih
Pomagajmo revnim družinam v Sao Paulu
1.138€ od 2.000€ zbranih

Pred časom smo začeli z dobrodelno akcijo, s katero smo zbirali denar za Ino in njenega sina Fabia. Tukaj si lahko preberete njeno zgodbo.

Življenje ji ni prizaneslo. Huntingtonova bolezen ji je vzela moža, kasneje hčer, Fabio pa je bil takrat že zelo bolan. Prosila nas je, da ji pomagamo do invalidskega vozička, s katerim bi Fabia lahko občasno peljala tudi na sonce in svež zrak, saj brez vozička tega ne zmore.

V tem času je Fabio podlegel bolezni, a za gospo Ino, ki je sedaj ostala brez sinove pokojnine, še naprej zbiramo denar. Pomagali ji bomo pri najnujnejših življenjskih potrebščinah.

Invalidski voziček pa bomo namenili Gilbertu, o katerem si lahko preberete tukaj. Danes je star 29 let, pri devetih mesecih je zbolel za hudo obliko meningitisa, od takrat dalje je nepokreten in popolnoma odvisen od mame Zuldie.

Zuldia nam je povedala, da je pred tremi leti vložila vse dokumente, ki jih občina zahteva za dodelitev invalidskega vozička. Toliko namreč traja, da se stvari v uradih obrnejo. Zdaj, po treh letih, pa so ji na občini odgovorili, da so njene dokumente ‘izgubili’. Brazilska realnost.

V Operandu si ne želimo, da bi ti ljudje čakali. Z denarjem, ki ga bomo zbrali z vašo pomočjo, bomo Gilbertu kupili dober voziček, kakršen mu pripada. Vsak evro bo prišel prav.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

PREBERITE SI TUDI

Otroci brez očetov

Zima v Braziliji je seveda drugačna kot pri nas, a to ne pomeni, da ljudje ne zbolevajo za virozami, prehladi in drugimi tipičnimi ‘zimskimi’ boleznimi.

Preberi >>

Svoje srce nosijo v rokah

Od najinega zadnjega prispevka iz Brazilije je minilo kar nekaj časa, a smo morali najprej urediti stvari povezane z novo sprejeto evropsko zakonodajo glede varstva

Preberi >>

KDO SMO

Popotniška predavanjaZakonca Silva in Nace Volčič sta se 31. marca 2016 odpravila po svetu, od skupnosti do skupnosti, od misijona do misijona, povsod tja, kjer se dobri in iskreni ljudje po najboljših močeh trudijo delati za najbolj uboge med nami – zapostavljene, prezrte in odrinjene. Več >>

AKTUALNA DONACIJA

Misijon Sao Paulo

V Sao Paulu je veliko revščine. Denar zbiramo za gospo Ino, ki ji je bolezen vzela moža, hčer in sina, prav tako za mamo Zuldio in njenega sina Gilberta, ki nima dovolj za nakup invalidskega vozička.

1.138€ od 2.000€ zbranih
Pomagajmo revnim družinam v Sao Paulu
1.138€ od 2.000€ zbranih

Pred časom smo začeli z dobrodelno akcijo, s katero smo zbirali denar za Ino in njenega sina Fabia. Tukaj si lahko preberete njeno zgodbo.

Življenje ji ni prizaneslo. Huntingtonova bolezen ji je vzela moža, kasneje hčer, Fabio pa je bil takrat že zelo bolan. Prosila nas je, da ji pomagamo do invalidskega vozička, s katerim bi Fabia lahko občasno peljala tudi na sonce in svež zrak, saj brez vozička tega ne zmore.

V tem času je Fabio podlegel bolezni, a za gospo Ino, ki je sedaj ostala brez sinove pokojnine, še naprej zbiramo denar. Pomagali ji bomo pri najnujnejših življenjskih potrebščinah.

Invalidski voziček pa bomo namenili Gilbertu, o katerem si lahko preberete tukaj. Danes je star 29 let, pri devetih mesecih je zbolel za hudo obliko meningitisa, od takrat dalje je nepokreten in popolnoma odvisen od mame Zuldie.

Zuldia nam je povedala, da je pred tremi leti vložila vse dokumente, ki jih občina zahteva za dodelitev invalidskega vozička. Toliko namreč traja, da se stvari v uradih obrnejo. Zdaj, po treh letih, pa so ji na občini odgovorili, da so njene dokumente ‘izgubili’. Brazilska realnost.

V Operandu si ne želimo, da bi ti ljudje čakali. Z denarjem, ki ga bomo zbrali z vašo pomočjo, bomo Gilbertu kupili dober voziček, kakršen mu pripada. Vsak evro bo prišel prav.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

ZADNJI PRISPEVKI