VSAK DAN ENA BOŽJA OBLJUBA NA VAŠEM EMAILU!

Vpišite svoje podatke in že jutri boste prejeli prvi email s citatom iz Svetega pisma.

cover

Ko sprejmem drugačnega, sprejmem sebe

IMG_20160801_173448 (1)
Pogled na skoraj izpraznjen oder s paketi hrane

Ni lepšega občutka na koncu dneva, kot je pogled na prazen rdeč oder, kjer je še pred tremi urami stalo stotine vreč s pripravljenimi obroki hrane namenjene ljudem, ki si je ne morejo privoščiti.

Kolektivni duh in velika motivacija

Navdihujoče je tudi dejstvo, da vse to opravi ekipa predanih ljudi, tako različnih med seboj, pa vendar z močnim kolektivnim duhom in veliko motivacijo.

Govorim o ekipi prostovoljcev in nekaterih zaposlenih v organizaciji Esat Regain (nosilcu avgustovske akcije razdeljevanja hrane).

Direktorja Philippa Brouanta sva že omenila v prispevku z naslovom Brezdomci so lačni tudi v avgustu. Organizacija, ki jo vodi Phillip, med drugim vodi različne delovne centre, v katerih zaposlujejo najtežje zaposljive kadre, tudi invalide in matere okužene z virusom HIV.

V naslednjem prispevku bova objavila pogovor z njim, tokrat pa bi nekaj besed namenila ljudem, ki prostovoljno pomagajo v centru za razdeljevanje hrane.

Obsojeni na uspeh

Août Secours Alimentaire
Nekateri čakajo pred vrati centra že vsaj dve uri pred odprtjem

O tem, da smo poklicani k sprejemanju drugačnosti in prilagajanju drug drugemu, sem pisal že v prejšnjem prispevku.

Sam sem trdno prepričan, da je vsaka organizacija, ki je zmožna preseči razlike in jih vpreči v dobro, obsojena na uspeh. Rezultati dela Avgustovske akcije pričajo sami zase. Objavila sva jih tukaj.

In ko že govorim o sprejemanju drugačnosti. Ko sva se zadnjič odpravljala iz centra, je na tramvaju takole začela Silva:

‘Veš Nace kako vesela sem, da se tako intenzivno učim sprejemanja drugačnih. Tudi tistih njihovih lastnosti, ki me sicer odbijajo.’

Hm, obeta se zanimiv pogovor, sem pomislil. Zvrstile so se mi podobe vseh teh ljudi, ki prihajajo v center po hrano; odvisniki od drog, berači, alkoholiki iz ulice, homoseksualci, ljudje okuženi z virusom HIV, duševno moteni, ostareli, mame samohranilke, mladi. Toliko različnih narodnosti, ras, ver in kultur.

Août Secours Alimentaire
‘Teta, ali imate kakšno zapestnico zame?’

‘Se strinjam,’ sem dejal. ‘Imaš v mislih koga konkretno?’

‘Ja. Recimo tebe,’ je odgovorila po krajšem premisleku.

Uf. Ko je nanizala nekaj mojih šibkosti na konkretnih primerih in poudarila, da jih je sčasoma vendarle začela sprejemati, tudi s pomočjo dela, ki ga opravljava, sem bil boljše volje.

Pogovor sicer ni bil tako zanimiv kot sem si najprej predstavljal, sem pa vseeno vesel, da moja žena ob meni tako močno raste. 🙂

V središču dogajanja

Août Secours Alimentaire
Vrsta za polnjenje vrečk

Preden se odprejo vrata za ljudi, ki pridejo po hrano, je v dvorani vedno prava akcija.

Nekateri pripravljajo sadje in zelenjavo, drugi režejo kruh, tretji pripravljajo mize za igranje in sladkarije za otroke. Večina pa jih kroži okoli miz z vrečkami v roki, hodi od enega dostavljalca do drugega in jih zlaga na zbiralni oder.

Iz opazovalnega mesta

O tem sem sicer že nekaj povedal, ne pa to, kako zanimivo je lahko takšno delo, čeprav se na prvi pogled morda zdi dolgočasno. S Silvo se največkrat vključiva v krog in polniva vreče, saj sva s tem še najbolj lahko v interakciji z ostalimi, predvsem pa je to odlično ‘opazovalno’ mesto.

Opazujeva dinamiko in opazujeva ljudi. Začutiva denimo svobodno in sproščeno naravo tukaj živečih Afričanov. Kar nekaj jih vsak dan prihaja prostovoljno v center. V sebi imajo toliko življenja in veselja, da se z njim zlahka okužiš.

Svobodni Afričani

Août Secours Alimentaire
Malica za prostovoljce, preden se odprejo vrata centra

 

Zdaj naju denimo ne preseneti več kateri od njih, ki ob ‘svojem momentu’ izstopi iz kroga in začne sredi dvorane živahno poplesavati v afriških ritmih glasbe, ki jo sliši v sebi.

Nekdo drug se naenkrat lahko odloči, uleže sredi odra in se smeje iz vsega srca, medtem ko drugi pač stopajo čez njega in nadaljujejo z delom.

Veselje, prijaznost in odprtost drug do drugega naju zelo nagovarja. Tudi preprostost in otroškost, nekaj kar je večina nas že davno pozabila.

Vsi Simpsoni, razen Bartha

Spomnim se, kako sem se skupaj z drugimi pomikal v krogu, da bi napolnil vrečko s hrano. Bil sem nekoliko slabe volje in zatopljen v misli o tem, kaj bom pisal v naslednjem prispevku, ko me nekdo od zadaj potreplja po rami.

Obrnil sem se in vprašujoče pogledal prostovoljko za menoj.

‘Poznaš Simpsone?’ me vpraša.

Simpsons_FamilyPictureOčitno nisva imela podobnega miselnega programa. Priznam, da sem se moral kar potruditi prekiniti svojega.

‘Misliš tisto risanko?’

‘Ja. Simpsone.’

‘Poznam,’ ji rečem.

‘Si vedel, da je avtor risanke vse Simpsone upodobil po svoji družini?’

‘Ne, tega pa nisem vedel,’ ji odgovorim z nasmehom, medtem ko razmišljam, kako bi lahko osmislil informacijo. Kasneje mi je to uspelo, a je zadeva preveč osebna, da bi jo delil tukaj. 🙂

Pomikali smo se naprej in dalje polnili vsak svojo vrečko; misli spet nazaj v svet pisanja.

‘Razen Bartha,’ me je čez čas spet prekinila soseda. ‘Vse člane družine je upodobil po svoji lastni družini, razen Bartha.’

Včasih je potreben preklop

‘Zanimivo,’ sem odvrnil, zdaj končno sprijaznjen, da me Bog želi tukaj in zdaj, ne pa pri stvareh, ki se šele imajo zgoditi.

Debata o Simpsonih se je s tem zaključila, saj risanke nisem gledal pogosto in zato s kolegico žal nisem mogel veliko podeliti. Vseeno pa mi je bilo všeč, kako se je moje razpoloženje dvignilo in me razvedrilo. Bog očitno ne izbira sredstev.

Od Rusije do Pakistana

Août Secours Alimentaire
Prostovoljci pri delu za sprejemnimi mizami

Zdaj poznava že kar nekaj najinih sodelavcev – prostovoljcev. O Filipinki Vicemar sva že pisala. Z njo sva največ v stiku, saj nama pomaga pri prevodu, kadar je to potrebno.

A tukaj so še drugi. Denimo prostovoljec iz Egipta, ki je sicer v Parizu zaposlen kot pleskar. A preden odide na počitnice, že tri leta cel avgust vsak dan pomaga v centru.

V center redno prihajata mama in sin, sicer Rusa, ki sta v Pariz prišla šele pred tremi meseci, saj se je mama poročila s tukaj živečim Vietnamcem.

Upam si reči, da je pravih Francozov v centru manj kot tistih, ki prihajajo iz drugih držav. Afričani, Azijci, celo Alžirec in Pakistanec. Ali ni to nekaj posebnega?

Predsodki in predalčkanje

Predsodki
Vir: quotesgram.com

Evropejci smo tako pogosto omejeni na predalčkanje po videzu in barvi, s predsodki in strahovi. O človeku, ki ga vidimo na ulici, bi zlahka zaključili s ‘Še en priseljenec, moj Bog koliko jih je! Brez da bi pomislili, da govorimo o nekom, ki ga v resnici ne poznamo.

O njem bi lahko na prvi pogled denimo dejali: ‘Še nekdo, ki živi na račun države.’ Ne da bi vedeli, da se ta človek prav zdaj odpravlja v center za razdeljevanje hrane, kjer bo naslednjih osem ur garal za ljudi, ki nimajo ničesar.

Multi-kulti, da ali ne?

Nekoč me je nekdo vprašal: ‘A si ti tudi multi-kulti?’

Očitno je to vprašanje danes zelo aktualno, izraz ‘multi-kulti’ pa nekaj, kar bodisi si ali nisi.

Lahko rečem le to, da naju oba s Silvo izkušnja poti nagovarja k sprejemanju in odprtosti. In to ne le v teoriji.

Ko nekaj svojega časa deliš z ljudmi, ki so tako zelo drugačni od tebe in jih spoznaš kot ljudi, torej svoje brate in sestre, iste krvi in istega Duha, potem se nekatera prepričanja preprosto spremenijo.

Nace Volčič

DELITE ČLANEK S PRIJATELJI NA FACEBOOKU 0

AKTUALNA DONACIJA

V Sao Paulu je veliko revščine. Denar zbiramo za gospo Ino, ki ji je bolezen vzela moža, hčer in sina, prav tako za mamo Zuldio in njenega sina Gilberta, ki nima dovolj za nakup invalidskega vozička.

1.138€ od 2.000€ zbranih
Pomagajmo revnim družinam v Sao Paulu
1.138€ od 2.000€ zbranih

Pred časom smo začeli z dobrodelno akcijo, s katero smo zbirali denar za Ino in njenega sina Fabia. Tukaj si lahko preberete njeno zgodbo.

Življenje ji ni prizaneslo. Huntingtonova bolezen ji je vzela moža, kasneje hčer, Fabio pa je bil takrat že zelo bolan. Prosila nas je, da ji pomagamo do invalidskega vozička, s katerim bi Fabia lahko občasno peljala tudi na sonce in svež zrak, saj brez vozička tega ne zmore.

V tem času je Fabio podlegel bolezni, a za gospo Ino, ki je sedaj ostala brez sinove pokojnine, še naprej zbiramo denar. Pomagali ji bomo pri najnujnejših življenjskih potrebščinah.

Invalidski voziček pa bomo namenili Gilbertu, o katerem si lahko preberete tukaj. Danes je star 29 let, pri devetih mesecih je zbolel za hudo obliko meningitisa, od takrat dalje je nepokreten in popolnoma odvisen od mame Zuldie.

Zuldia nam je povedala, da je pred tremi leti vložila vse dokumente, ki jih občina zahteva za dodelitev invalidskega vozička. Toliko namreč traja, da se stvari v uradih obrnejo. Zdaj, po treh letih, pa so ji na občini odgovorili, da so njene dokumente ‘izgubili’. Brazilska realnost.

V Operandu si ne želimo, da bi ti ljudje čakali. Z denarjem, ki ga bomo zbrali z vašo pomočjo, bomo Gilbertu kupili dober voziček, kakršen mu pripada. Vsak evro bo prišel prav.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

PREBERITE SI TUDI

Otroci brez očetov

Zima v Braziliji je seveda drugačna kot pri nas, a to ne pomeni, da ljudje ne zbolevajo za virozami, prehladi in drugimi tipičnimi ‘zimskimi’ boleznimi.

Preberi >>

Svoje srce nosijo v rokah

Od najinega zadnjega prispevka iz Brazilije je minilo kar nekaj časa, a smo morali najprej urediti stvari povezane z novo sprejeto evropsko zakonodajo glede varstva

Preberi >>

KDO SMO

Popotniška predavanjaZakonca Silva in Nace Volčič sta se 31. marca 2016 odpravila po svetu, od skupnosti do skupnosti, od misijona do misijona, povsod tja, kjer se dobri in iskreni ljudje po najboljših močeh trudijo delati za najbolj uboge med nami – zapostavljene, prezrte in odrinjene. Več >>

AKTUALNA DONACIJA

Misijon Sao Paulo

V Sao Paulu je veliko revščine. Denar zbiramo za gospo Ino, ki ji je bolezen vzela moža, hčer in sina, prav tako za mamo Zuldio in njenega sina Gilberta, ki nima dovolj za nakup invalidskega vozička.

1.138€ od 2.000€ zbranih
Pomagajmo revnim družinam v Sao Paulu
1.138€ od 2.000€ zbranih

Pred časom smo začeli z dobrodelno akcijo, s katero smo zbirali denar za Ino in njenega sina Fabia. Tukaj si lahko preberete njeno zgodbo.

Življenje ji ni prizaneslo. Huntingtonova bolezen ji je vzela moža, kasneje hčer, Fabio pa je bil takrat že zelo bolan. Prosila nas je, da ji pomagamo do invalidskega vozička, s katerim bi Fabia lahko občasno peljala tudi na sonce in svež zrak, saj brez vozička tega ne zmore.

V tem času je Fabio podlegel bolezni, a za gospo Ino, ki je sedaj ostala brez sinove pokojnine, še naprej zbiramo denar. Pomagali ji bomo pri najnujnejših življenjskih potrebščinah.

Invalidski voziček pa bomo namenili Gilbertu, o katerem si lahko preberete tukaj. Danes je star 29 let, pri devetih mesecih je zbolel za hudo obliko meningitisa, od takrat dalje je nepokreten in popolnoma odvisen od mame Zuldie.

Zuldia nam je povedala, da je pred tremi leti vložila vse dokumente, ki jih občina zahteva za dodelitev invalidskega vozička. Toliko namreč traja, da se stvari v uradih obrnejo. Zdaj, po treh letih, pa so ji na občini odgovorili, da so njene dokumente ‘izgubili’. Brazilska realnost.

V Operandu si ne želimo, da bi ti ljudje čakali. Z denarjem, ki ga bomo zbrali z vašo pomočjo, bomo Gilbertu kupili dober voziček, kakršen mu pripada. Vsak evro bo prišel prav.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

ZADNJI PRISPEVKI