Ko oče pride na Tajsko…

Bhumibol Adulyadej

Preminuli kralj Bhumibol Adulyadej, oče Tajskega naroda

Tajska je pred kratkim spet žalovala. Pred enim letom, ko je preminil njihov ljubljeni oče, kralj Bhumibol Adulyadej, se je na tajskih ulicah trlo milijone ljudi, v solzah in žalosti.

Po njegovi smrti je Tajska zapovedala eno leto žalovanja, ki se je pred dobrim tednom končalo s svečano upepeljitvijo pokojnega kralja.

Za Tajce se je čas ustavil. Šole in druge javne ustanove so zaprle svoja vrata, otroci so imeli praznične počitnice.

A na našem misijonu, 600 km proč od dogajanja v Bangkoku, je življenje teklo kot običajno, le s to razliko, da so imeli tudi naši otroci šole proste dneve in se je večina njih odpravila domov v vasi, k svojim družinam.

Srečanje z očetom

No ja, pretiravam, če bi rekel, da je vse teklo kot običajno. Če so Tajci žalovali za umrlim očetom in če so se naši fantje in dekleta odpravljali k svojim mamam in očetom na oddaljene domove, sem se v tem času tudi jaz, po več kot sedmih mesecih, srečal s svojim očetom.

Misijon Mepa

Na bazen z otroci misijona. V pričakovanju.

Tisti, ki že ves čas spremljate najino pot, se boste spominjali Litve v lanskem letu, kjer sva en mesec preživela v skupnosti Barka z osebami z motnjo v duševnem razvoju.

Takrat naju je moj oče obiskal za nekaj lepih in doživetih dni. O tem obisku sem pisal tukaj.

Tudi tokrat ni bilo drugače, le to, da je na misijon pripotoval iz več kot 8000 km oddaljene domovine, da je z nama preživel devet dni in da njegova izkušnja še zdaleč ni bila izkušnja povprečnega turista v Aziji.

‘Dedca poglej!’

Skupaj s Tamo, pomočnikom na misijonu, smo očeta pričakali na letališču Maesota, kamor je po skoraj dveh dneh potovanja z letali (iz Beograda v Abu Dhabi, od tam v Bangkok in iz Bangkoka v Mae Sot) priletel v poznih popoldanskih urah.

‘Si kaj utrujen?’ sva ga vprašala s Silvo. Pri 68-letnem gospodu človek pač pomisli na to.

‘Ah daj no, dedca poglej!’ se je pošalil.

Če sva si s Silvo kaj želela je to, da bi misijon doživel vsaj približno tako, kot ga živiva midva, ali celo bolje. In ko zdaj gledam nazaj, je imel moj oče res veliko srečo.

Skupaj na bazen

Zaradi omenjenih počitnic so bili praktično vsi otroci še na misijonu, tako jih je lahko osebno spoznal in doživel ritem njihovega življenja.

V tem času sva s Silvo uresničila najino željo, da nekega dne najmlajše peljeva na bazen. Mae Sot premore nekaj kopališč in izbrali smo takšnega, kjer so si otroci zares lahko dali duška.

Ko oče pride na Tajsko… Click To Tweet

Ne morete si predstavljati njihovega veselega pričakovanja in eksplozije energije, ko so si nadeli kopalke in poskakali v vodo. Ehtoo, Pai, Boom, Pop in Kawichai. Ne vem, kdaj so bili nazadnje na bazenu, ampak glede na njihovo navdušenje bi rekel, da že zelo dolgo nazaj.

Kot podivjani telički

Kopališče Mae Sot

Najglasnejši daleč naokrog.

Vsega je bilo! Skakanja v vodo, potapljanja, igranja z gumijasti obroči in napihljivo žogo, ki sva jo mimogrede dobila priloženo v Cedeviti, enem od tistih luksuzov, ki nama ga je oče prinesel iz Slovenije.

V tistih štirih urah sva otroke doživela na nov, drugačen način in se z njimi povezala globlje kot kadarkoli prej.

Za Tajce, ki so vse skupaj opazovali od zunaj, je moral biti prizor šokanten. Trije odrasli farangi s petimi karenskimi otroki, ki jih nikakor ne omejujejo pri norčijah v vodi in ob njej.

Medtem ko so ostali otroci počasi, previdno in po tajskem bontonu lezli v vodo in iz nje, pod budnim in skrbnim nadzorom mame ali očeta, so bili naši kot podivjani telički, ki jih je nemogoče obrzdati, potem ko jih izpustiš iz staje.

In veste kaj, tudi želeli jih nismo. Privoščili smo jim prav vsak trenutek otroške svobode – nekaj, česar na misijonu nimajo prav veliko.

S Chayotom v vas

Misijon Mepa

Pri enem od misijonskih ribnikov. Ehtoo (na levi), Pop, Pai in Boom (na desni) so očetu razkazali misijon in delo, ki ga vsak dan opravljajo.

Lep je bil tudi obisk oddaljene vasi skupaj s p. Chayotom. Nekega jutra je misijonar odhajal v tri ure oddaljeno vas na karenski pogreb.

Silva je ostala doma, ker je imela delo s pripravo spletne meditacije, tako da sva se misijonarju pridružila sama z očetom.

Ne le to, da sva lahko doživela pogreb na karenski način, ko poleg krste v zemljo zakopljejo še hrano, pijačo, topla oblačila, dežnik in vse ostalo, kar pokojnik potrebuje za varno in udobno pot k Bogu, tudi srečanje z vaščani je imelo svojevrsten čar, prav tako kot zadnjič, ko sva bila v podobni vasici skupaj s Silvo.

Po pričakovanju so naju sprejeli odprto in naju pogostili tako kot pogostijo svoje najboljše prijatelje.

Ko ne moreš domov

Na dan, ko smo se z očetom odpravljali v Bangkok, smo sedeli na predverju hiše skupaj s tremi našimi otroci, Paiem, Boomom in Ehtoojem. Ostali so bolj ali manj že odšli domov.

Mae sot hotspringsPai in Boom, ki sta iz iste vasi, sta čakala Paievega očeta, da ju odpelje v vas.

Ethoo je bil edini fant, ki ni odšel nikamor, saj je njegova družina daleč v nevarnem Myanmaru in že dolgo časa ni imel nikakršnega stika z njo.

Tistega prizora, ko sta Pai in Boom splezala na zadnji del avtomobila in je poleg nas na stopnicah sedel le še Ethoo, ne bom nikoli pozabil. Žalostno je gledal svoja prijatelja in tudi onadva sta iz avta opazovala njega.

‘Ehtoo,’ je tiho zavzdihnil Pai, mu pomahal in bilo je več kot očitno, da mu je žal za njega.

Takšnega sočutja nisem pričakoval. A če pomislim, kako močno so otroci na misijonu povezani med seboj, lažje razumem njun odziv.

Potem pa sem se spomnil prizora izpred enega meseca, ko so otroci spet lahko obiskali svoje družine. Pai in Boom sta sedela v kapeli in jokala kot dež, ko sta se vrnila nazaj. Stara sta le 9 let, kako ne bosta žalostna! Ethoo-ju je vsaj to prizanešeno. Slaba tolažba, a ne?

S pogreba na pogreb

Dan žalovanja Bangkok

Ulice Bangkoka zavite v črno. Čez nekaj ur bodo upepelili pokojnega kralja.

Dnevi v Bangkoku so bili zaviti v črno. Tisoče in tisoče ljudi na ulicah, vsi oblečeni v črna oblačila. Resni, mrki obrazi, nekateri celo v joku.

Tudi po enem letu so čustva ob izgubi očeta naroda živa. Tokrat se bodo od njega poslovili za vedno.

‘Ta je pa dobra. Pridem na Tajsko, potem pa hodim od enega pogreba do drugega,’ se je pošalil moj oče, ko smo se prerivali med črno množico in iskali prosto pot do turistične ulice Khao San.

Pravzaprav smo imeli srečo, da smo se znašli tam prav v zgodovinskemu trenutku tajske kraljevine, ki ga niti večina Tajcev prej ni nikoli doživela.

Mnogo ulic je bilo zaprtih, zlasti glavna cesta, po kateri so se do ‘Zlatega templja’ vozili visoki predstavniki vseh svetovnih držav. Hodili smo ob tej cesti in vsake toliko spremljali hitre sprevode črnih diplomatskih vozil.

Kraljeva družina

V nekem trenutku so nas preglasili vpitje, piski piščalk in siren. Policaji, vojaki in varnostniki so začeli glasno opozarjati množico.

Dan žalovanja Bangkok

Sede in v pričakovanju. Tik preden se je mimo pripeljala kraljeva družina.

Prav vsi, od prvega do zadnjega smo se morali posesti na tla in čakati. Nastala je nenavadna tišina. Čez nekaj časa se je mimo nas pripeljalo zlato-belo vozilo in kmalu je postalo jasno, da je v avtu kraljeva družina.

Vajiralongkorn – novi kralj

Po lanskoletni smrti kralja Bhumibol Adulyadeja je kraljevino prevzela njegova soproga. A le začasno.

Prestol čaka najstarejšega sina Vajiralongkorna, ki je med ljudmi sicer nepriljubljen, a ga večina Tajcev kljub temu spoštuje.

Na vrhuncu slovesnosti, medtem ko so budistični menihi glasno molili in so se od zadaj slišali častni streli topov, je prav njegov sin stopal po stopnicah z rdečo preprogo in na vrhu templja prižgal sveče, ki so použile truplo njegovega očeta.

Podpora družine

Bangkok, ta devetmilijonska metropola, je tako velika, da jo je nemogoče prečesati v tistih parih dneh, kar nam je ostalo, preden se je oče poslovil in odšel nazaj v Slovenijo. A to niti ni tako zelo bistveno.

Za naju je bil pomemben čas, ki smo ga lahko preživeli skupaj in tisti dragoceni občutek, da imava veliko podporo iz strani najinih družin, tudi moje mame in Silvinih staršev.

In ko že omenjam podporo družine, bi se rad posebej zahvalil še bratu Binetu. S svojim bistrojem Monstera se je ta mesec pridružil našim sponzorjem in tako posredno pomagal ljudem in misijonarjem, ki jih s Silvo srečujeva na poti.

Vaša podpora

Bine Volčič

Bine in bistro Monstera. Veseli smo novih sponzorjev.

Čez sedem dni se bova poslovila od misijona Mepa, otrok in patra Chanchaia. Pot naju vodi naprej v Mjanmar, kjer naju že pričakuje misijonar p. Paul. Do takrat pa imate tudi vi še vedno čas za donacijo, ki jo bova ob odhodu podarila misijonarju.

Svoj prispevek lahko nakažete tukaj ali pa neposredno na naš račun (spodaj).

Nace Volčič

Operando, društvo za medsebojno pomoč in spodbujanje dobrodelnosti
Kropa 149, SI-4245 Kropa

IBAN:SI56 0510 0801 4262 678
SWIFT:ABANSI2X
ABANKA d.d.

Preberite tudi

Leave a Reply

>