VSAK DAN ENA BOŽJA OBLJUBA NA VAŠEM EMAILU!

Vpišite svoje podatke in že jutri boste prejeli prvi email s citatom iz Svetega pisma.

cover

K misijonarju Riccardu v Bangladeš

V Yangon sva se pripeljala okrog štirih popoldne. Temperature in vlaga so bile občutno višje kot v severnem Pha Anu in Maesotu, večja je bila tudi gneča na cestah in ulicah.

Yangon Myanmar
Park v središču Yangona. Spet nekaj časa drug za drugega.

Po svoje sva bila kar vesela, da bova nekaj časa spet lahko sama, neodvisna od kakšne skupnosti. Čas sva nameravala posvetiti tudi najinemu odnosu, ki je na misijonih vedno nekoliko zapostavljen.

Bog vidi dlje kot midva

Koliko časa bo tako, nisva vedela. Na nek način je tudi to čar najine poti, čeprav je negotovost lahko tudi veliko breme.

Zdaj imava s tem že kar nekaj izkušenj in vedno znova hvaležna ugotavljava, kako dobro sva se navadila zaupati Bogu in počakati na njegova znamenja.

Zaupati in še enkrat zaupati

Bog vidi dlje kot lahko vidiva sama. Če imava midva pogled uprt v denarnico, ko se v dvomih sprašujeva, ali nama bo zneslo, On le vztraja: zaupaj. In če si dovoliva stres, ko na vidiku ni nikogar, ki bi naju sprejel in nama omogočil nadaljevanje služenja, on v Svetem pismu reče: Odnehaj in spoznaj, da sem jaz Bog.

Yangon Myanmar
Ulična prodajalka golobov, namazana z značilno ‘tanako’. Na ulici praktično lahko kupiš vse.

Ni lahko, je pa mogoče, in kot se je do sedaj vedno izkazalo, Bog ima boljši odgovor, kot sva ga midva kadarkoli zmožna najti. Kakorkoli, zdaj sva tukaj in kot tolikokrat do sedaj, ‘pahnjena v zdaj’.

Gospodarsko središče Burme

Yangon ni glavno mesto Myanmara, kot sem napačno napisal v prejšnjem članku (in že popravil napako), izhajajoč iz tega, kar so me učili pri geografiji. Je nekdanja prestolnica; leta 2005 je myanmarska vlada določila Naypydaw za novo prestolnico.

Je pa Yangon kljub temu največje mesto v Myanmaru; transportno, trgovsko in industrijsko središče države.

Skupaj z backpackerji

Nastanila sva se v hostlu z eno samo sobo in štirindvajset posteljami. Če ste že kdaj prenočevali v tako imenovanem ‘shared room’ hostlu, potem veste, da zna biti zelo pestro in dinamično.

Ker je nastanitev v tem hostlu ugodna (10 € na noč za dva), prostor pa izjemno čist in z neverjetno uslužnim osebjem, je vedno poln gostov, popotnikov, ki se za nekaj dni ustavijo v Yangonu, preden odidejo na sever države.

Valerija in Stefanio – nora popotnika

Spoznala sva kar nekaj zanimivih ljudi, med njimi Valerijo in Stefania iz Veneta v Italiji. Uf, kako sva pogrešala sproščen italijanski jezik!

Dva dneva smo preživeli skupaj, se sprehajali po nagnetenih, zaprašenih in promotenih ulicah in si med seboj delili popotniške izkušnje.

Z navdušenjem sta pripovedovala o začetku njunega potovanja pred mesecem dni, ko sta prišla v Nepal in se odpravila na Himalajo, kar tako, brez kakšnih večjih priprav, celo brez vodičev. Da sta ‘nora’ sta tudi sama priznala, ampak izkušnje jima ni bilo žal.

Skoraj je ostal brez noge

Spoznala sva tudi Mikkela, starejšega gospoda, ki se je v hostlu znašel bolj kot ne po sili razmer. V Yangonu je imel najeto stanovanje, a je pred nekaj meseci zaradi nevarne virusne okužbe na nogi čas preživel na operacijskih mizah.

Yangon Myanmar
Tržnica hrane (food market), kjer si dobro kosilo lahko privoščiš že za slab evro. Hrana pa je odlična!

Kar je pripovedoval je bilo naravnost grozljivo. Manjša ranica na nogi, ki ji ni posvečal veliko pozornosti, je bila dovolj za ‘Mycobakterio’, nevarno bakterijo, ki se je iz meč hitro širila proti kolenom in naprej.

Nevešči in neizkušeni kirurgi so mu v podpis že potisnili strinjanje z amputacijo, ker so menili, da obstaja nevarnost hitre širtve do srca in posledično smrti.

Opisoval je, kako je potekala prva operacija v Yangonu. Higiena v bolnici je bila pod vsakim nivojem, gneča takšna, da so pacienti ležali tudi po hodnikih na tleh, način, kako so se kirurgi lotevali izziva na njegovi nogi, pa ga je na smrt prestrašil in se skoraj že vdal v usodo.

Tvegal in odšel v Vietnam

‘Nogo so mi oklestili z neko čudno žago in kljub narkozi sem vse to dobro slišal.’ Je dejal Mikkel, ko nama je pokazal sliko razmrcvarjene noge po operativnem posegu.

Po operaciji se je, navklub nestrinjanju zdravstvenega osebja, z letalom odpeljal v Vietnam, v roke izkušenejšim kirurgom in ta odločitev, čeprav tvegana, je rešila njegovo nogo.

V tem času je seveda prepustil stanovanje drugemu najemniku, sam pa začasno, dokler si ne uredi novega, prebival v hostlu z drugimi backpackerji – zdaj že skoraj dva meseca.

Mjanmarski kaos

Yangon Myanmar
Tipična ulica v centru mesta Yangon.

Toliko prahu in umazanije, kot sva jo videla v Yangonu, lahko primerjava le še s tisto na Filipinih.

Mesto deluje kaotično, promet je divji, tako kot denimo v Vietnamu, pri čemer imajo semaforji le dekorativno funkcijo, in jih ne upošteva nihče, še najmanj pa pešci.

Nikamor se ne mudi

Myanmarčani hodijo počasi, brez naglice, brez hitenja. Običajno so oblečeni v tradicionalna burmanska oblačila ‘longyi’ (nekakšno krilo do tal ovito okrog nog), tudi moški, in po obrazih namazani s tanako, rumeno kremo pridobljeno iz lubja drevesa Thanakha. Krema je kozmetični dodatek, a hkrati tudi ščiti kožo in jo ohranja mehko in vlažno.

Ko čez dan hodiš po nabito polnih ulicah, mimo številnih stojnic s hrano in sadjem, vonjaš vse od izstrebkov na pločnikih, nagnite hrane in odpadkov ob robovih cest, ocvrte hrane, rib in dima tradicionalnih Mjanmarskih cigar, medtem se ogibaš ščurkom in stopiš kakšni podgani na rep (v mojem primeru).

Domačini so prijazni, odprti in vedno pripravljeni pomagati, nekaj kar izkušava že vse leto, kar potujeva po jugovzhodni Aziji.

Kam naprej?

Yangon Myanmar
Taksisti na kolesu (rikše) čakajo svoje stranke.

Potem ko sva ostala brez možnosti nastanitve in služenja v mestu Pha An in se odpravila v Yangon, sva vso energijo usmerila v iskanje novih priložnosti.

Našla sva dve možnosti, v obeh bi pomagala revnim otrokom (in odraslim) pri angleščini, a se je izkazalo, da so otroci v tem času na počitnicah in bi na podeželje lahko prišla šele januarja naslednje leto.

Pater Girish

V stik sva prišla tudi z misijonarjem, patrom Girish-em, ki je v letošnjem letu že gostil skupino mladih Slovencev preko projekta Pota.

Girish se je odzval in se razveselil možnosti, ampak bi naju lahko sprejel šele ob koncu meseca, ker se tudi sam odpravlja v Yangon na srečanje s svetim očetom.

Midva bi tako morala še kar nekaj časa preživeti v hostlu, vendar nisva bila pripravljena več trošiti denarja za prenočišče, tako da sva zavrnila to možnost in iskala naprej.

In Bog pokaže na Bangladeš…

Prav v tem času pa sva prejela odgovor iz Bangladeša, kamor sva pred kratkim poslala email. V eni izmed najrevnejših držav na svetu, je štirinajst let živel misijonar p. Matia, ki zdaj živi in deluje na Tajskem in sva ga nekoč spoznala na misijonu Mepa v Maesotu.

Yangon Myanmar
Pred katedralo v Yangonu, kjer že pozdravljajo zgodovinski prihod svetega očeta.

Pripovedoval nama je o svojem sobratu, italijanskem misijonarju redovne skupnosti Xaveriani.

Pater Riccardo se ukvarja izključno z zapuščenimi otroci. Tako rekoč ‘pobira’ jih iz ulice, kjer so prepuščeni samim sebi, jih pripelje na misijon in jim omogoči dostojno bivanje, hrano in šolanje.

Pa naj bo tako

V tistem emailu naju je povabil k sebi. Midva nisva želela prav nič več odlašati. V naslednjih dveh dneh sva uredila letalsko karto za Bangladeš, ker je prečkanje meje po kopnem zaradi političnih konfliktov onemogočeno in je meja za tujce zaprta.

Za naju se je torej začela nova avantura, ki bo zagotovo drugačna od vsega drugega, kar sva izkušala in živela doslej. O tem, kako sva prišla v Dhako (glavo mesto Bangladeša) in kako so naju sprejeli otroci na tukajšnjem misijonu, bom pisal v naslednjem članku. Bilo je ganjivo!

Mnogo otrok živi na ulici, brez staršev, kjer so prepuščeni samim sebi in ljudem, ki jih brezvestno izkoriščajo, zasužnjujejo, prodajajo ali jih silijo v prostitucijo.

Misijonar je na vasi, nekaj sto kilometrov proč od Dhake (glavnega mesta), odprl zavetišče za brezdomne otroke in vse tiste, za katere starši ne zmorejo ali nočejo skrbeti.

Kar 52 jih živi na posesti, misijonar pa jim s pomočjo donatorjev zagotavlja najnujnejše, kar potrebujejo za dostojno bivanje in šolanje.

Nace Volčič

DELITE ČLANEK S PRIJATELJI NA FACEBOOKU 0

AKTUALNA DONACIJA

V Sao Paulu je veliko revščine. Denar zbiramo za gospo Ino, ki ji je bolezen vzela moža, hčer in sina, prav tako za mamo Zuldio in njenega sina Gilberta, ki nima dovolj za nakup invalidskega vozička.

1.138€ od 2.000€ zbranih
Pomagajmo revnim družinam v Sao Paulu
1.138€ od 2.000€ zbranih

Pred časom smo začeli z dobrodelno akcijo, s katero smo zbirali denar za Ino in njenega sina Fabia. Tukaj si lahko preberete njeno zgodbo.

Življenje ji ni prizaneslo. Huntingtonova bolezen ji je vzela moža, kasneje hčer, Fabio pa je bil takrat že zelo bolan. Prosila nas je, da ji pomagamo do invalidskega vozička, s katerim bi Fabia lahko občasno peljala tudi na sonce in svež zrak, saj brez vozička tega ne zmore.

V tem času je Fabio podlegel bolezni, a za gospo Ino, ki je sedaj ostala brez sinove pokojnine, še naprej zbiramo denar. Pomagali ji bomo pri najnujnejših življenjskih potrebščinah.

Invalidski voziček pa bomo namenili Gilbertu, o katerem si lahko preberete tukaj. Danes je star 29 let, pri devetih mesecih je zbolel za hudo obliko meningitisa, od takrat dalje je nepokreten in popolnoma odvisen od mame Zuldie.

Zuldia nam je povedala, da je pred tremi leti vložila vse dokumente, ki jih občina zahteva za dodelitev invalidskega vozička. Toliko namreč traja, da se stvari v uradih obrnejo. Zdaj, po treh letih, pa so ji na občini odgovorili, da so njene dokumente ‘izgubili’. Brazilska realnost.

V Operandu si ne želimo, da bi ti ljudje čakali. Z denarjem, ki ga bomo zbrali z vašo pomočjo, bomo Gilbertu kupili dober voziček, kakršen mu pripada. Vsak evro bo prišel prav.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

PREBERITE SI TUDI

Otroci brez očetov

Zima v Braziliji je seveda drugačna kot pri nas, a to ne pomeni, da ljudje ne zbolevajo za virozami, prehladi in drugimi tipičnimi ‘zimskimi’ boleznimi.

Preberi >>

Svoje srce nosijo v rokah

Od najinega zadnjega prispevka iz Brazilije je minilo kar nekaj časa, a smo morali najprej urediti stvari povezane z novo sprejeto evropsko zakonodajo glede varstva

Preberi >>

KDO SMO

Popotniška predavanjaZakonca Silva in Nace Volčič sta se 31. marca 2016 odpravila po svetu, od skupnosti do skupnosti, od misijona do misijona, povsod tja, kjer se dobri in iskreni ljudje po najboljših močeh trudijo delati za najbolj uboge med nami – zapostavljene, prezrte in odrinjene. Več >>

AKTUALNA DONACIJA

Misijon Sao Paulo

V Sao Paulu je veliko revščine. Denar zbiramo za gospo Ino, ki ji je bolezen vzela moža, hčer in sina, prav tako za mamo Zuldio in njenega sina Gilberta, ki nima dovolj za nakup invalidskega vozička.

1.138€ od 2.000€ zbranih
Pomagajmo revnim družinam v Sao Paulu
1.138€ od 2.000€ zbranih

Pred časom smo začeli z dobrodelno akcijo, s katero smo zbirali denar za Ino in njenega sina Fabia. Tukaj si lahko preberete njeno zgodbo.

Življenje ji ni prizaneslo. Huntingtonova bolezen ji je vzela moža, kasneje hčer, Fabio pa je bil takrat že zelo bolan. Prosila nas je, da ji pomagamo do invalidskega vozička, s katerim bi Fabia lahko občasno peljala tudi na sonce in svež zrak, saj brez vozička tega ne zmore.

V tem času je Fabio podlegel bolezni, a za gospo Ino, ki je sedaj ostala brez sinove pokojnine, še naprej zbiramo denar. Pomagali ji bomo pri najnujnejših življenjskih potrebščinah.

Invalidski voziček pa bomo namenili Gilbertu, o katerem si lahko preberete tukaj. Danes je star 29 let, pri devetih mesecih je zbolel za hudo obliko meningitisa, od takrat dalje je nepokreten in popolnoma odvisen od mame Zuldie.

Zuldia nam je povedala, da je pred tremi leti vložila vse dokumente, ki jih občina zahteva za dodelitev invalidskega vozička. Toliko namreč traja, da se stvari v uradih obrnejo. Zdaj, po treh letih, pa so ji na občini odgovorili, da so njene dokumente ‘izgubili’. Brazilska realnost.

V Operandu si ne želimo, da bi ti ljudje čakali. Z denarjem, ki ga bomo zbrali z vašo pomočjo, bomo Gilbertu kupili dober voziček, kakršen mu pripada. Vsak evro bo prišel prav.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

ZADNJI PRISPEVKI