Je mogoče biti reven in srečen hkrati?

Besedo ‘slum’ Filipinci običajno takoj povežejo s kriminalom. Z razlogom, seveda.

V teh najrevnejših in najbolj obrobnih predelih Manile so bili nasilje, strelsko obračunavanje in droge še do nedavnega problem številka ena.

Navotas slum

Kamorkoli greva, otroci so vedno z nama. Kakšen blagoslov!

‘Še tukaj pred našo hišo si lahko dobil amfetamine za le 100 pesov (2 eura),’ nama je dejal mladi fant iz sluma, ki naju je pred kratkim gostil v svoji hiši.

Ljudje brez dela, brez izobrazbe in pogosto tudi brez hrane, so se iz obupa zatekali k drogam in alkoholu, kaotične politične razmere in skorumpirana vlada pa so to dolgo časa dopuščale.

Ko ljudem v mestu poveva, da delava v Navotasu, le zmajujejo z glavo in dobronamerno svetujejo: ‘Just be careful (Samo previdna bodita)’.

Za varnost – po kavbojsko

Rodrigo Duterte

Rodrigo Duterte, filipinski predsednik

Če sledite dnevnim poročilom, potem ste zagotovo slišali o razvpitem Rodrigu Dutertu.

Predsednik države, ki je na oblasti šele dobro leto in pol, se je pogumno, odločno, za zahodnjake pa predvsem zelo ‘kavbojsko’, lotil reševanja problematike kriminala v državi.

Policistom je dodelil posebna pooblastila, ki jim dovoljujejo tudi ubijanje narkomanov in razpečevalcev z drogami, če ti ne prenehajo s svojimi aktivnostmi.

Brez milosti

Ljudje v Navotasu so nama pripovedovali zgodbe o ljudeh, ki so bili na tak način dejansko umorjeni.

‘Moj sosed je umrl pod streli policista,’ nama je pripovedovala gospa, ki sva jo spoznala v Navotasu. ‘Vsi smo vedeli, da se drogira in prodaja drogo. Opozorili smo ga, da novi predsednik ne prizanaša in da ga bodo ubili, če ne bo nehal.’

Policisti na podlagi anonimne prijave najprej poiščejo dokaze pri osumljenem posamezniku, čemur sledi prvi opomin.

‘Ko so prišli k njemu in našli mamila, so ga opozorili in mu dali še eno priložnost. A on še vedno ni odnehal. Ko so potrkali naslednjič in znova našli drogo, so ga odpeljali neznano kam. Ni se več vrnil.’

Javne polemike

Rodrigo Duterte

Uboji narkomanov in razpečevalcev z drogami niso redkost.
Vir Al Jazeera

Tako drastičen in radikalen pristop ima seveda veliko nasprotovanja v mednarodni skupnosti in v cerkvenih krogih, zlasti seveda med filipinskimi katoliki.

Ko sva v Navotasu prisostvovala pri sveti maši, je na koncu obreda sledila še posebna molitev za predsednika in prošnja Bogu, da ga ‘spametuje’, ker nasilje, ne glede na motive, ne sme imeti mesta v družbi.

Na kritiko Katoliške Cerkve se je predsednik Duterte odzval s temi besedami:

‘Cerkev resnično ne razume. Zaveda se problema drog, ve, da so droge največji problem na Filipinih, pa vseeno trdi, da izvensodno ubijanje narkomanov in razpečevalcev ni dobro. Predlagam, da duhovniki najprej sami poizkusijo Shabu (amfetaminsko drogo) in bodo razumeli. Tudi kakšen škof naj jo poizkusi.’

Kakorkoli, ukrepi predsednika zaenkrat ‘delujejo’. Kriminal je močno upadel, policisti in varnostniki so dobesedno na vsakem koraku, v vsaki večji trgovini na Filipinih. Mnogi so zaradi tega dobili službo. Tako torej tudi midva lahko bolj sproščeno korakava po slumu in dihava njihovo življenje.

Tuš po filipinsko

Kopalnica revnih

Kopalnica revnih ljudi na Filipinih

Lagal bi, če bi rekel, da sva se brez težav privadila na njihov način življenja. Bivališča so majhna, tople vode ni. No ja, pri 35 stopinjah ta niti ni potrebna.

Kopalnice so preproste, umivaš se s ‘polivanjem’. Tuš, kot ga poznamo mi, ne obstaja.

V kotu kopalnice je običajno velik čeber vode postavljen pod pipo, v njem pa plastična polivalka, s katero zajemaš vodo in se polivaš po telesu. Zelo preprosto. Polivalka se uporablja tudi za spiranje in čiščenje stranišča po opravljeni potrebi.

V bistvu ni velike razlike, le to, da namesto: ‘Si se že tuširala?‘ Silvo vprašam: ‘Si se že polivala danes?’

Tržnice v slumu

Kulinarika na Filipinih

Sveže ribe iz tržnice v slumu Navotas

Nekega jutra smo se z Harlyn odpravili po nakupih. V slumu je kar nekaj ‘mini’ tržnic, kjer lahko kupiš sveže sadje, zelenjavo, meso, ribe in pijačo.

Sprehod po slumu je vedno svojevrstna izkušnja. Ne le zato, ker s Silvo pritegneva veliko pozornosti in se počutiva kot Hollywoodski zvezdi (kar v resnici sploh ni tako prijetno), pač pa tudi zato, ker se je na kupovanje hrane zares treba navaditi.

Enostavno je treba sprejeti dejstvo, da smrad po blatu in urinu, umazana voda iz kanalizacije na tleh tržnice in veseli jedci v njej (ščurki in drugi insekti) še ne pomenijo, da je tudi hrana kontaminirana in neužitna.

Izvrstna kulinarika

Prav nasprotno. Morska hrana (Navotas je ribiški otok), ribe, raki, škampi in školjke so vedno sveži in izjemno okusni. Kakšnega rakca v vrečki prineseš domov še živega. Dimljena mlečna riba (Milky fish), tipična na Filipinih, pa naju je še posebej očarala.

Hrana na filipinih

Sveži kokos in rižev kolač (rice cake) za malico.

Mimogrede, Filipinci so izjemni kuharji in se še posebej izkažejo pri pogostitvi. Tudi če si hrano težko privoščijo, za goste nikoli ni preveč in predrago. Občudovanja vredni gostitelji!

Jezik

Po emailih naju pogosto sprašujete, kako se sporazumevava z ljudmi. Večina njih govori angleško, in to zelo vzorno. Konec koncev so bili Filipini več kot trideset let ameriška kolonija in več kot 300 let španska.

To se pozna v njihovem jeziku in prav zanimivo jih je poslušati. Medtem ko se pogovarjajo, slišiš tudi angleške in španske besede; včasih dovolj, da razumeš kontekst pogovora. Angleščina je v šoli obvezni predmet; vse od prvega razreda naprej.

Angleščina: konkurenčna prednost Filipinov

Znanje angleškega jezika je glavna konkurenčna prednost Filipinov pred ostalimi azijskimi državami. Klicni centri, ki jih na Filipinih uporabljajo mednarodne korporacije za komunikacijo s svojimi strankami, so se zato zelo razmahnili. Po nekaterih ocenah predstavljajo kar 20% gospodarstva države.

Navotas

Na otvoritvi poletnih športnih iger v slumu, sva predstavila tudi Operando

Tudi v slumu mnogo ljudi dela v klicnih centrih. Sicer živijo v barakah in v težkih razmerah barakarskega naselja, a si vsako jutro nadenejo suknjič in kravato in z avtobusom odidejo v več ur oddaljene pisarne, od koder komunicirajo z ljudmi iz vsega sveta.

V šoli ponižnosti

Prostovoljci in zaposleni v fundaciji Darilo srca so naju lepo sprejeli. Zdaj spadava mednje. Vključujejo naju v svoje aktivnosti, obiskujeva družine v slumu, se pogovarjava z njimi in imava velik privilegij, da se od njih učiva ponižnosti, preprostosti in zaupanja v Boga.

Revni, a pozitivni in srečni

Bila sva na obisku pri družini s petimi otroki, kjer nobeden od staršev nima redne zaposlitve (občasno ročno perejo perilo sosedom in jim pomagajo pri gospodinjskih opravilih), a vseeno nekako preživijo in ohranjajo pozitivno naravnanost, umirjenost, celo srečo. Kako jim to uspe?

Navotas slum

Na obisku pri družini. Ljudje so revni, a srečni.

‘Samo to lahko rečem’, nama je odgovorila mama, ko sva ji postavila to vprašanje: ‘Če ne bi verjeli v Boga in njegovo dobroto, ne bi preživeli. Tako pa vsak dan znova vidimo, da poskrbi za vse naše potrebe in to nas navdaja z upanjem in srečo.’

Hvaležni sebi ali Bogu?

Zahodnjaki, ki imamo običajno vsega dovolj, izgubljamo vero v Boga, saj mislimo, da ga ne potrebujemo oziroma se ne zavedamo, da je On tisti, ki nam daje to, kar imamo.

Komu smo lahko hvaležni, da živimo naše udobno in lagodno življenje? Samim sebi? In zakaj smo še vedno nesrečni in si želimo več od tega kar imamo? Imate vi odgovor? Vaše mnenje lahko z nama delite tudi v komentarjih pod tem prispevkom.

Nace Volčič

P.s. Hvala za vaše donacije. Z ljudmi iz Navotasa še vedno lahko delite nekaj od tega, kar vam je bilo podarjeno. Biti solidaren pomeni biti človek! Kliknite in pomagajte >>

Preberite tudi

4 Odzivi

  1. Karin

    Draga Silva in Nace,
    hvala za vajino slikovito in doživeto zgodbo, kot bi gledal potovanje v živo. Kar lahko rečem je, da “je človek v izobilju oz. s polno ritjo:)”, težko oz. ne zna biti več hvaležen. Vse zasluge si namereč, pripisuje sebi….zahodni človek je postal sam svoj Bog…in ko berem vajino zgodbo iz sluma, kaj vse sta doživela …..smo lahko samo tiho in hvaležni Gospodu za vse milosti. Božjega blagoslova še naprej in vse dobro vama želim,

    objem Karin

    1. Silva Volčič

      Draga Karin,

      strinjam se s teboj. Ta stik z Bogom in zavedanje naše odvisnosti od Njega je pri nas skoraj povsem izginil.

      Tukaj, med temi ljudmi lahko res občutiš to pristno povezavo. Popolnoma jasno jim je, da brez Boga ne bi mogli nič storiti in da vse kar dobijo, je dar – priložnosti, hrana, otroci, počitnice, družina, vera. In o njem tudi pričujejo – Prosil sem Boga za to in to, in dal mi je vse to. Z Njegovo pomočjo sem lahko naredil to in to. In kar je najbolj pomembno, da so pripravljeni tudi pomagati drugim.

      Obilje Božjega blagoslova tebi in tvoji družini!

  2. Barbara

    Mislim, da je človek, ki je reven v materialnem smislu, lahko notranje zelo bogat. To me spomni na gospo, ki sem jo srečala pred nekaj leti. Hiša ji je popolnoma pogorela, v tistem obdobju je stanovala v majhni lopi na dvorišču. V res težkih razmerah. Okolica ji je sicer priskočila na pomoč v njeni stiski, ampak vseeno ji ni bilo lahko. Ne morem pozabiti, kakšen optimizem in notranje bogastvo je izžarevala. Notranje je bila tako lepa, da nisi mogel ostati isti, ko si se srečal z njo. Ne vem, če se je zavedala, koliko daje s tem kar je. Če pustimo, da se nas dotakne stiska ubogih, nas lahko zares naredijo bogate v notranjem smislu. In mislim, da nam prav to podarjata vidva z zgodbami ljubi, ki jih srečujeta. Na nas pa je, da odpremo srce in pustimo, da to bogastvo vstopi. Da damo tisto, kar imamo in smo pripravljeni sprejeti tisto, kar lahko ubogi dajo nam. Včasih imaš potem občutek, da si veliko več prejel kot dal in da bi se pravzaprav moral ti zahvaliti njim.

    1. Silva Volčič

      Pozdravljena Barbara,

      hvala za tvoj komentar in se strinjam s teboj. Tukaj srečujeva ljudi, ki so tako polni Boga in tako preprosti, da včasih samo lahko srkam njihovo lepoto in notranjo luč, ki jo izžarevajo.

      Tukaj je sonce res močno. Zjutraj te zbudi in ti do večera ne pusti spati. 🙂 In ti obrazi in oči so velikokrat tako sončni (ne morem reči drugače), da ne moreš, da jih ne bi gledal in se kopal v njihovi svetlobi.

      To izražajo ravno zato, ker slavijo Boga za vsako najmanjšo stvar, ki jim jo podaril. In ker so pripravljeni deliti svoje “obilje” tudi z drugimi. Nekateri so zelo širokosrčni in pomagajo drugim na različne načine, tudi pri izobraževanju nadarjenih in marljivih otrok iz svoje širše družine ali okolice.

      Božji blagoslov iz Manile!