Marco Veronesi in Nace Volčič

Česa nas lahko naučijo fantje in dekleta v skupnosti ‘Il Chicco’

Najino bivanje v skupnosti ‘Il Chicco’ se končuje, jutri se odpravljava proti Torinu, v bolnico Cottolengo.

Čeprav sem kar nekaj zadnjih prispevkov napisal iz Barke, pravzaprav nikjer nisem predstavil ljudi, s katerimi sva živela. No, zdaj, ko jih bolje poznava, lahko napiševa nekaj več o njih.

Aina

Aina, simpatična Litvanka, odgovorna za hišo Ulivo v Barkini skupnosti ‘Il Chicco’

Pri nastajanju tega prispevka nama je pomagala Aina, odgovorna za našo hišo. Hvala Aina za pomoč in osebno refleksijo pri vsakem od fantov in deklet v hiši Ulivo!

Še posebej mi je všeč tale njena misel:

Naši fantje in dekleta so za nas velika skrivnost. Vedno znova raziskujemo, po malem, po kapljicah, kdo pravzaprav so. Približno tako kot zaprt zaklad. Vse okrog njega se sveti, mi pa pogosto nimamo orodja, s katerim bi ga odprli in pogledali kaj je notri. Naša naloga in naš cilj je, da neutrudno iščemo orodje, s katerim bi odprli zaklad in popolnoma spoznali njegovo vsebino.

S Silvo sva jih želela predstaviti tudi v luči njihovih darov, s katerimi nas učijo nekatere pomembne življenjske lekcije.

Če so bili še pred petdesetimi leti mnogi prepričani (tudi zdravniki, psihologi in psihiatri), da osebe z motnjo v duševnem razvoju ne sodijo v družbo in nimajo z njo česa podeliti, nas skupnost kot je Barka prepričuje v prav nasprotno. Poglejmo si kako.

Fabio – človek veseljaFabio - človek veselja

Fabio je prišel v skupnost, ko je imel komaj 6 let. Je človek veselja. Ne govori in ne sliši, a če opazuješ njegovo mimiko in geste, lahko hitro opaziš posebno luč, s katero osvetli tudi druge. Največkrat sedi na kavču, zamišljen, a z nasmehom na obrazu.

Kaj je tisto, o čemer premišljuje? Kaj je tisto, zaradi česar se smehlja? Mogoče lepi spomini, ali pa le popolno uživanje sedanjega trenutka.

Zelo rad ima skupnost v kateri živi, predstavlja mu njegovo resnično družino. Obožuje naravo, živali, potovanja in seveda – testenine. Poleg tega je po duši pravi umetnik. V roki ima največkrat svojo igračo, ki jo prej predela na način, kot mu je všeč. Nogavica, plastenka, trak, karkoli.

V okviru delavnic sodeluje tudi v Chicco Sbandu, Barkini glasbeni skupini, ki jo sestavljajo asistenti in osebe z motnjo v duševnem razvoju. Poglejte si video tukaj.

Fabio nas uči, kako ostati srečen in zadovoljen ves čas, tudi v pustem, sivem vsakdanu. Redkost, ki jo ‘normalni’ ljudje že nekaj časa ne poznamo več.

Maria – ponosna, z dvignjeno glavo

Maria

Maria, z igračo med prsti in pozornostjo na neko malenkost, ki jo zmore opaziti le ona

Tudi Maria je prišla v skupnost zelo zgodaj, pri treh letih. Kot otrok v skupnosti, podobno kot Fabio, je že zelo zgodaj izkušala veliko ljubezni in pozornosti različnih asistentov. Na ta način je dozorela v samozavestno osebo, ki dobro pozna svojo vrednost. Preprosto ve, da je lepa, izraža gracioznost in natančno ve kaj želi.

Ves čas ima v rokah svojo igračo, jo spretno vrti med prsti in občuduje. Obožuje dež in dežne kapljice, zlasti ko posije sonce. Takrat se kapljice zasvetijo in tudi Mariji zažari obraz. Zna poiskati drobno malenkost in v njej neskončno uživati tudi več ur.

Samo pomislimo, koliko priložnosti za občudovanje zamudimo s tem, ko nenehno razmišljamo o prihodnosti in hitimo proti nečemu, česar sploh še ne vidimo.

Poleg tega, kako biti navzoč v sedanjem trenutku in občudovati drobne stvari, nas Maria uči tudi to, kako spoštovati in ceniti samega sebe.

Lucia – osvajalka moških src

Tudi Lulu (tako jo kličemo), je prišla v skupnost kot otrok, pri komaj dveh letih. Njej v čast in spomin je bila napisana in uglasbena pesem, ki govori o njeni lepoti, zamaknjenosti in zamišljenosti.

Luccia - Lulu

Lulu, zamišljena, zazrta predse, a natančno ve, kaj se dogaja okrog nje

Punca z neverjetno močnim karakterjem, včasih tudi trmo. Če je odločena, da nečesa ne bo naredila, potem je vsak poskus asistenta zaman. Tako kot Maria, tudi ona natančno ve, česa si želi in česa ne.

Rada ima naravo, cvetje, travo, zemljo in je zelo dobra opazovalka. Čeprav pogosto s sklonjeno glavo in pogledom predse, s kotički svojih oči opazuje dogajanje v hiši in ne spregleda nobene stvari.

Lulu ne more govoriti, vendar zna odlično pojasniti svoje želje človeku, ki jo spremlja.

Še ena zanimiva lastnost Lucije. S svojo prisrčnostjo, navidezno ranljivostjo in ženstvenostjo zna še posebej pritegniti moške asistente. Kaže se krhko in nemočno, čeprav ni v skupnosti nikogar, ki bi imel močnejši in odločnejši karakter.

Po Aininem mnenju Lulu uči zlasti ženske, kako biti in ostati ženska. V svetu, kjer ženske pogosto posegajo po vzvodih moči in visokih pozicijah ter s tem včasih izgubijo stik s svojo pristno žensko naravo, je to še kako pomembno.

Marilena – brez leporečenja in mask

V skupnost je prišla pri osemnajstih letih. Pogosto zelo tiha in nekoliko oddaljena, pa vendar, tako kot Lulu, tudi ona odlično opazuje in ne spregleda nobene malenkosti.

Marilenna s papežem Frančiškom

Marilena, skupaj s papeže Frančiškom, ko je pred enim mesecem obiskal našo skupnost

Rada je lepa, se naliči, si nalakira nohte in oblači kot prava dama. O filmih in glasbi ve več kot marsikdo v skupnosti. Imena pevcev in igralcev pozna na pamet in včasih pride v dnevno sobo z mapo in izrezanimi slikami svojih najljubših idolov. Z veseljem jih pokaže tudi nam.

Odlično zna izraziti svoja čustva in lahko bi rekel, da je prav izražanje občutkov in čustev tisto, česar nas lahko nauči. Brez pretvarjanja, leporečenja in mask!

Danilo – stari, dobri gentleman

Eden najstarejših članov naše skupnosti, a večno mlad po srcu in duši. Pravi gentleman, ki te sprejme s prijaznostjo, uglajenostjo in te zasipa s pozornostjo.

Ljubi glasbo, nogometne tekme, šport in rad prebira časopis. Je nekdo, ki zna nastopati in zabavati. Ne zamudi trenutka, da ne bi opozoril nase. Ko je v našo hišo stopil papež Frančišek je bil Danilo prvi pri njem: ‘Živjo, si Italijan?’ In nekoliko kasneje tisti zdaj že popularni: ‘Sei bellisimo’ (kako lep si), ko je papeža pocukal za lice.

Danilo

Danilo, šarmer in gentleman

Ljubi otroke, z njimi se zna poistovetiti in je zelo potrpežljiv do njih. Sicer pa ima rad vse asistente in prostovoljce. Rad se druži z njimi, pogovarja, šali. Če česa ne zmore sam, vedno prosi za pomoč.

Lahko rečem, da nas uči prav tega, kako sprejeti svojo nemoč, jo priznati in prositi za pomoč drugega človeka. Danes, ko sta moč in neodvisnost tako zelo cenjeni, je njegov pouk toliko bolj potreben.

Luca – osvajalec z dotikom in nasmehom

Luca

Luca, v trenutku osvoji srce z nasmehom in dotikom

Luca je prišel v skupnost pri šestnajstih letih. Človek, ki ima v sebi izjemno veliko nežnosti. Ne more govoriti, a ima neverjetno sposobnost, da se človek ob njem čuti sprejetega in ljubljenega.

Dovolj sta dotik in nasmeh in jasno veš, da te ima rad.

Tako kot Lulu pri moških, si Luca izjemno hitro pridobi simpatije žensk. Lepe, modre oči in nasmeh, ki osvoji in umiri. Obožuje pico, pivo in dobro, staro, romantično glasbo, recimo Franka Sinatro. Še posebej naklonjen pa je Lulu, ki je prav tako kot on, na vozičku.

Daniele – spomin celotne skupnosti

Se spominjate najinega prvega članka, ko sva prišla v skupnost? Pisala sva o fantu, okrog katerega se je tisti dan vrtela vsa skupnost. Daniele je vsekakor človek, ki zna pritegniti pozornost in navezati stik s človekom. V trenutku ti podari vse svoje srce.

Ko sva prišla v skupnost naju je takoj prosil, naj mu napiševa najini imeni, da si ju bo lahko zapomnil. In takoj nato še rojstna dneva, da ju bo vnesel v svoj računalnik in ju nikoli pozabil. Daniele pozna na pamet rojstne dneve vseh prostovoljcev, asistentov in ostalih fantov in punc v skupnosti.

Daniele

Daniele med igranjem Una, tik pred prihodom papeža Frančiška v našo hišo

Navdušeno spremlja nogomet in je strasten navijač Rome, sicer pa zelo sposoben in v veliko pomoč pri hišnih opravilih kot so čiščenje, pomivanje posode, zlaganje kartonastih embalaž. Seveda, kadar je pri volji.

Tako hitro, kot pokaže ljubeča čustva, ne skriva niti jeze in užaljenosti. Njegova najbolj priljubljena fraza v takšnih trenutih je: Vai fare le uova ali po slovensko Pojdi delat jajca! 🙂

Česa nas uči Daniele? Kako se ustaviti in biti pozoren na drugega človeka. Datumi rojstnih dni so pomembni! Vsakemu človeku sta pomembni njegovo ime in rojstni dan, ni tako? In kako pogosto sami pozabljamo na te navidezne malenkosti?

Riccardo – z glasbo v srcu

Riccardo

Riccardo, navdušen nad glasbo, plesom in … Silvo.

Riccardo je prišel v skupnost pred sedmimi leti. Njegovo življenje je glasba. Tudi kadar glasbe ni, jo v sebi sliši in se odziva nanjo. Čeprav ne govori, zna nekatere pesmi odpeti popolnoma pravilno, kar je osupnilo že marsikaterega asistenta.

Je zelo veren, rad gre k maši in prav vidi se mu, kako srečen je, kadar je v kapeli. Sicer pa so mu, kot vsakemu mlademu fantu, všeč lepa dekleta (še posebej plavolaske). Ja, na Silvo se je zagotovo bolj navezal kot na mene. 🙂

Tudi Riccardo je lahko zelo trmast človek. Ko si nečesa ne želi, ga je izjemno težko prepričati v nasprotno. S posebnimi prijemi, kot je denimo petje njegovih najljubših pesmi, se omehča in kdaj pa kdaj naredi tudi nekaj kar mu sicer ni po volji. Recimo, gre na sprehod ali poje zelenjavo, ki mu sicer ni preveč ljuba.

Riccardov občutek za glasbo, ritem in zmožnost, da sliši glasbo v svojem srcu, je za nas lahko prav poseben dar. Uči nas, da je glasba pomemben del našega življenja in osebnostne rasti. Ali tudi mi nosimo glasbo v našem srcu?

Dafne

Dafne

Dafne, z nasmehom na obrazu.

Dafne je v skupnosti komaj osem let, in je najmlajša članica ‘Il Chicca’. Je zelo ženstvena, rada ima lepe obleke, nalakirane nohte, ki jih z veseljem pokaže drugim. Tudi Dafne ne govori, a se z gestami, glasovi in mimiko zelo dobro izraža.

Všeč so ji majhni otroci, narava, morje, ribe, bazen. Kadar sva jo s Silvo peljala na sprehod po skupnosti, je vedno želela še v rastlinjak našega vrta. Rastline so ji še posebej pri srcu.

Zelo rada gre med ljudi in se vedno razveseli še posebej oseb na vozičkih, pa naj si bodo to otroci, invalidi ali drugi naši fantje in punce. Postavi se poleg in stoji ob njih, vesela, nasmejana in sproščena.

Kadar je resna in namrščena, je to obraz, ki marsikoga odvrne. A ko se nasmehne, naenkrat postane izjemno lepa in privlačna.

Tisto, kar nas uči Dafne, je zagotovo pozornost do majhnih. Zna pristopiti k človeku, se mu pridružiti in ostati poleg njega, brez kakršnih koli zahtev in želja.

Mario

S svojimi 62 leti je najstarejša oseba v naši skupnosti. Na Barko je prišel pred 16 leti. Ne govori. Tako kot mnogi drugi, je tudi on izjemen opazovalec dogajanja v hiši. Spoštljiv človek, vedno vpraša za dovoljenje, kadar si nečesa želi. Spominjam se, ko smo se nekoč z asistenti šalili na ta račun:

‘Zelo redko vidiš šestdesetletnika, ki te prosi za dovoljenje, da bi vzel kocke in se igral z njimi.’

Mario

Mario, na kavču, ko opazuje dinamiko našega dnevnega prostora

Všeč mu je bazen in zelo rad plava. Običajno je oddaljen od drugih, ampak vedno pozoren do vsakega človeka. Rad ima red, stvari morajo biti vedno na svojem mestu. Še posebej je v pomoč, kadar je potrebno pospravljati, stvari pravilno razvrščati, skratka, narediti red.

Rad ima napolitansko glasbo. Kar so asistenti odkrili povsem po naključju, medtem ko so skupaj z njim po televiziji gledali koncert. Eno uro je nepremično sedel pred zaslonom, opazoval dogajanje in pozorno poslušal glasbo. Kock, ki so sicer ves čas njegov glavni predmet zanimanja, se ni niti dotaknil.

Mario nas vsekakor lahko nauči nekaj o redu. V življenju mora biti red. V kaosu, ki ga ljudje pogosto živimo, veliko izgubljamo. Izgubljamo energijo, orientacijo, smisel, predvsem pa ostajamo na istem mestu in ne rastemo.

Slovo ni nikoli lahko

Marco VeronesiVčeraj zvečer sva se poslovila od ljudi, s katerimi sva delila najino življenje v zadnjih dveh mesecih. Prirasli so nama k srcu, zato je bilo slovo toliko težje.

Dan prej sva se sestala z Marcom, odgovorim za skupnost, se mu iskreno zahvalila za priložnost in mu izročila ovojnico z denarjem, ki ste ga darovali skupnosti Barka. Še enkrat hvala tudi vam!

Ura je 1.44 zjutraj, ko tole pišem. Čez tri ure se z avtom iz portala Bla Bla Car odpraviva proti Torinu, kjer naju že pričakujejo. Ob 10. uri zjutraj bova torej že na severu Italije.

Seveda se vama bova iz bolnice Cottolengo kmalu javila in se že vnaprej zahvajujeva za vaše molitve za lepo in pozitivno izkušnjo med Cottolengini.

Nace Volčič

p.s. Če vam je članek všeč, ga delite s svojimi prijatelji in znanci. Vesela bova vsake vaše podpore, duhovne in materialne. Tako bo najina pot bistveno lažja!

Preberite tudi

3 Odzivi

  1. Karin

    Nace zivjo,

    zelo se strinjam s teboj, da nam lahko vsak clovek podari nekaj novega,da nek novi biser ki daje nasemu zivljenju smisel in nas bogati, posebej notranje. Ne smemo se bati drugacnosti, bolezni ki ponavadi ljudi se bolj zbliza, Bog nam daje pogum in moc, da vztrajamo in smo orodje v Njegovih rokah…

    Vama z Silvo zelim vse dobro na poti v Torino in kot rad napises, ostanimo povezani☺

    velik objem obema

    Karin

  2. Katarina

    Preprosto čudovit zapis. In opomin – kako je treba najti prav v vsakem človeku najboljše, kar ima. Hvaležna, ker smo lahko kratek čas prebili med vsemi temi ljudmi.

    Blagoslova na novi postojanki!

    Katarina

    1. Operando

      Hvala za komentar, Katarina.

      Dar teh ljudi in njihova sposobnost, da ga delijo z nami na unikaten in svojstven način, je Jeana Vanierja spodbudilo k ustanovitvi Barke in Vere in luči.