Brez praznovanja ni skupnosti

Dan, ko sva prišla na Barko, je bil v znamenju praznovanja. Ne zaradi najinega prihoda, pač pa zaradi rojstnega dne Daniela.

Kraj praznovanja

Barka praznovanje

Zabava v Shalomu

Na Barki se veliko praznuje. Pravzaprav je praznovanje že po tradiciji eden najpomembnejših elementov vsake Barkine skupnosti. Takole je o praznovanju zapisal Barkin ustanovitelj Jean Vanier:

Dandanes ljudje ne vedo več, kako praznovati in obedovati skupaj. V nekaterih družinah člani obedujejo vsak zase, ob različnih urah. Vsak je zaposlen s svojimi projekti, hrano na hitro zmečejo vase. Če želimo ustvariti enotnost in živeti kot eno telo, si moramo znati vzeti čas za skupen obed, jesti in piti dobro. Znati moramo pripovedovati zgodbe, z drugimi deliti lastne izkušnje, smejati se in peti skupaj. (Jean Vanier)

Za isto mizo

Tako se na Barki najlepše stvari dogajajo prav v času obedov in praznovanj, ko smo zbrani za isto mizo, si pripovedujemo zgodbe, šale, si podajamo hrano in smo pozorni drug do drugega.

Za Daniela se je čas ustavil

In rojstni dnevi, zlasti če so ‘okrogli’, kot je Danielov, so običajno veliki dogodki za vso skupnost. Tako sva torej vstopila na Barko na dan, ko se je vse vrtelo okrog štiridesetletnega Daniela, fanta z Dawnovim sindromom. Njgova prisotnost, energija, veselje in radoživost se tudi sicer močno čuti v naši hiši.

Vsak zase, a vpeta v celoto

Potem ko nama je Dalila, ena od asistentk v hiši, pokazala najini sobici, ko sva odložila popotna nahrbtnika in pospravila vsak svoje stvari, sva se hitro vključila v dogajanje.

Mimogrede, s Silvo sva se odločila, da bova bivala vsak v svoji sobi. Prvi in glavni razlog je ta, da tudi parčki med osebami z motnjo ne živijo v isti sobi, čeprav bi si to morda želeli. Da ne bi delali razlik, bova to pravilo s skupnostjo delila tudi midva.

Po drugi strani pa se na tak način izogneva nevarnosti, da bi se zaprla v svoj svet in zato ne doživela skupnosti v največji možni meri.

IMG_20160425_183312

Daniele, ko je sprejemal darila svojih prijateljev

Tanti Auguri

Tisti ponedeljek je bil torej izjemno dinamičen. V Ulivo (Oliva) – tako se imenuje hiša, v kateri sva nastanjena, in kjer biva tudi Daniele, so prihajali ljudje, prijatelji Barke, asistenti iz druge Barkine hiše, in prostovoljci, mu voščili ‘Auguri’, podarjali darila in se slikali z njim…

Danes je moj rojstni dan!

Daniele, oblečen v suknjič in praznično obleko, je bil seveda zelo zaposlen. Tekal je iz ene hiše v drugo, po stopnicah gor in dol, objemal ljudi in seveda vsakemu posebej hitel razlagati, da je danes njegov rojstni dan, da jih ima štirideset in da z njim pač praznuje cela skupnost. Nama je to povedal vsaj petkrat v eni uri. 🙂

Shalom in občutek za slavja

IMG_20160425_185720

Shalom je pripravljen, naj se zabava prične!

V prostorni sobi ‘Shalom’ na drugi strani skupnosti se je medtem intenzivno pripravljala jedilnica, dekoracije, prtički, jedilni pribor, pač vse kar je potrebno za takšno praznovanje.

Nekaj kar pri Italijanih posebej občudujem, je zmožnost organizacije, še posebej, kadar gre za pripravo praznovanj in obrokov. Spomnim se, ko nama je o tem pripovedoval že Marcus v Peruggi.


Zabava v Shalomu se je začela ob šestih zvečer, z glasbo, plesom in petjem, nadaljevala z večerjo, torto, diaprojekcijo Danielovih slik od rojstva do danes in končala z Danielovim polurnim govorom in molitvijo iz srca in ‘prosto po Prešernu’. Zelo posrečeno 🙂

Kot doma…

IMG_20160425_214614

Daniele, ko se je zahvaljeval za skupnost, prijatelje in darila.

Lepšega uvoda v življenje na Barki si ne bi mogla zaželeti. Barkači so naju takoj sprejeli, vzeli za svoja in poskrbeli, da sva se od prvega trenutka počutila kot doma.

Z Marinello, odgovorno za Barkine prostovoljce, sva se pogovarjala o najinem bivanju na Barki, pričakovanjih, delu in najpomembnejšim seveda, koliko časa nameravava ostati.

Skupnost potrebuje pomoč

Po premisleku sva se odločila, da bova bivanje iz prvotno načrtovanih treh tednov podaljšala na dva meseca in pol. Ne le zato, ker bova tako lahko globlje doživela življenje v skupnosti, ampak tudi zato, ker skupnost potrebuje pomoč prostovoljcev in asistentov. Poleg tega pa imava v Rimu načrtovanih še nekaj pomembnih sestankov. Enega že v sredo v Jezuitski službi za begunce (JRS).

Tako bova petnajst predvidenih dni prostovoljnega dela v bolnici Cottollengo v Torinu prestavila na sredino julija. A do takrat je še kar nekaj časa.

Želite obiskati Rim?

Naj naredim še malo reklame za Chicco (tako se namreč imenuje Barkina skupnost tukaj v Rimu). Ker jim primanjkuje sredstev, so se odločili izprazniti tretjo hišo, v kateri so bile prej nastanjene osebe z motnjo in njihovi asistenti.

Pred nekaj meseci so se preselili v Ulivo, izpraznjeno hišo pa po ugodni ceni namenjajo gostom z Bed&Breakfast ponudbo. Vsi, ki bi radi obiskali Rim, lahko na Barki prenočite. Center mesta je oddaljen le 25 km, železniška postaja do Rima (Roma Termini) pa zelo blizu skupnosti.

Za vse informacije se lahko obrnete na naš email info@operando.org.

Praznovanje – poslednji smisel človeštva

Jean VANIERZaključujem s še eno mislijo Jeana Vanierja o slavju in praznovanjih:

Praznovanje je izražanje poslednjega smisla človeštva. Ustvarjeni smo za delitev in praznovanje, za veselje in razcvet vsakega človeka. Sveto pismo govori o koncu časov kot o poročnem slavju med človeštvom in Bogom, v ekstazi, radosti in praznovanju. (Jean Vanier)

Vaši komentarji, vprašanja in izkušnje so seveda dobrodošli (pod člankom).

Preberite si tudi Silvino molitev z naslovom Srce, počeno od ljubezni.

Operando.

Preberite tudi

3 Odzivi

  1. Karin

    Pozdravljena popotnika :),
    še kako se strinjam z napisanim, da danes ljudje ne praznujejo več, da bi se poslušali, bili slišani, sprejeti, bili pozorni drug do drugega….vse le nekam na hitro in površinsko, samo “da je mimo”, da se “naredi kljukica”, a ob tem ostane praznina….praznina, ki človeku nič ne da, oziroma ga še bolj osiromaši in si praznovanj ne želimo več.

    Hvala vama za zgodbo, mislim da se lahko “današnji moderni svet” malo zamisli…Želim vama blagoslova pri nadaljnem delu,

    Karin

  2. Piko

    Upam da dobi vajin projekt tudi kakšne posnemovalce v Sloveniji, da bi nas tako – malo predramil in povezal, veliko je skupnosti, za katere niti ne vemo.. In verjamem, kot je zgoraj napisano, da znajo ljudje, ki se nam smilijo, mnogo lepše obedovati in se iskreno poveseliti.. Božjega blagoslova.

    1. Nace Volčič

      Živjo.

      Hvala za sporočilo. Prav to je ideja Operanda. Poleg tega, da pričujeva o tem, kaj Bog dela v teh skupnostih in darujeva svoj čas in delo, želiva spodbuditi druge, da se nama pridružijo. Skupnosti je veliko, potreb še več, možnosti za rast, za notranjo bogatitev in nove izkušnje je tudi veliko. Zaprti smo v svoje vrtove, okleščeni v predsodke in zato nesvobodni pa čeprav mislimo obratno. In ja, osebe z motnjo se nam nikakor ne smejo smiliti. Pogosto se vprašam, če se morda mi ne smilimo njim. V resnici so v marsičem bolj svobodne kot mi.

      Nace